film in videoumetnost (iskanje podobnosti in razlik med njima)
film in videoumetnost (iskanje podobnosti in razlik med njima)
Zanima me sestavljanje zgodbe iz dokumentarnih posnetkov, snemanje performansa v insceniranem okolju, razlika med percepcijami končnega izdelka glede na to, kako je posnet in v kaj gledalec verjame, da je res, ter kdaj racionalno ve, da gre za čisto iluzijo, pa ji verjame, kot da je resnična. Vedno se mi zdi pomembna tudi zgodba za platnom (ali okoli njega). Umetniški video ni nujno samovsebujoča enota oziroma v večini primerov ni, zato je pomembno, na kakšen način umetnik pristopa k njemu, na kakšen način ga predstavi in prikaže, kaj pričakuje od občinstva. Včasih je njegov namen potegniti gledalca v iluzijo, drugič ravno opozoriti na to, da to, kar gleda, ni resničnost. V nasprotju z umetniškim videom pa film mora biti samovsebujoč - vse, kar ima pokazati, mora pokazati med prvo in zadnjo sličico - in gledalcu načeloma ne sme dati časa, da se zave, da gleda film - iluzija je glavni adut filmske umetnosti.
http://www.ung.si/~vanesa/diplome/UMETNOST/1Zupan.pdf
V svojem diplomskem delu torej raziskujem, kje so podobnosti in razlike med filmom in videoumetnostjo. Praktično delo je sestavljeno iz diplomskega projekta - dvozaslonske videoinstalacije Po-vračanje, ki je bila predstavljena v sklopu samostojne razstave v galeriji,- ter primerjalnega projekta - kratkega igranega filma Njena pravila, moja pogostitev -, ki izhaja tako rekoč iz iste začetne ideje. Slednji je bil v nasprotju z videoinstalacijo realiziran po klasični poti ustvarjanja filmskega izdelka (scenarij, vaje z igralci, snemanje, montaža in oblikovanje zvoka, predstavitev v kinodvorani). Pri projektu Po-vračanje sem delala z elementi performansa, improvizacije ter izkoristila možnost, da si ob dvozaslonski predstavitvi gledalec/ obiskovalec sam določi tempo montaže.
V teoretičnem delu sem se odločila za iskanje mejnih projektov med klasičnim filmom ter umetniškim videom. Ti dve področji se včasih prepletata že zaradi uporabe videomedija v kinematografiji in pa filmskega traku v prostoru umetnosti, a pri razlikovanju med eno in drugo umetniško formo trdim, da ni pomembno, na katere vrste nosilec je delo posneto. Zanima me, zakaj se avtor v določeni situaciji odloči za en ali drug snemalni medij in v kakšni obliki na koncu gibljivo sliko predstavi, seveda pa tudi, kako občinstvo predstavljeno zaznava.
Vse skupaj imenujem umetnost gibljivih slik, kamor spadata tako filmska kot tudi videoumetnost. Zavedam se, da se je področje na koncu 20. stoletja močno razširilo tudi na interaktivne in procesivne gibljive slike, vendar se v nalogi omejim na prvi dve. Najprej opišem zgodovinsko-teoretski potek iskanja iluzije gibanja od prve filmske projekcije, prek eksperimentalnega filma, televizije, videoinstalacij in na koncu digitalne dobe, nato se lotim analize svojih dosedanjih performativnih in videodel (2000-2010) ter med seboj primerjam še diplomski projekt Po-vračanje s podpornim projektom Njena pravila, moja pogostitev.
