...moje oči

 jutru polnem žvrgoljadi sem se najprej prebudil tako, da nisem vedel da sem se prebudil. Ob odprtju okna na prečudovit razgled, (Soba z razgledom ) sem najprej pomislil kaj me (nas) še čaka.

Polno presenečenja, kakopak. Sonce začne cvreti ob cca. deseti uri zjutraj tako dane rabiš ognja za peko jajca na oko. Samo prisloniš ga na najbolj vroč kamen.

 »Začenjamo z rokami in nadaljujemo z poslušanjem srčnega utripa, ….«

se vam sliši znano?

Sigurno vsem, ki ste hodili na delavnice lani pred prvim V_šumom, ko smo jih imeli v podmornici na šoli.

»Enjoy this«
»i' m faling you….«

Odzvanja po celi dvorani, dokaj prazni z nabitimi , polnimi pričakovanja udeleženci delavnice.

Na strehi nad nami pa se odvija letni kino, prava reminiscenca na mojo mladost, ko je še v mojem mestu to bila prav prijetna poletna praksa. Trenutno igra film Watson. Takoj sem prijel za fotoaparat in ga posnel z še neposnete perspektive. Iz  tam kjer  sem dobil mesto za sedet.

Titova špilja. Monument, ki ga verjetno pozna celi svet še iz TITOVIH ČASOV. We were there. Tudi notri. Tam sem se zopet ne držal vseh pravil in »tud not padu.«
       Moram povedati da je precej zanimiva struktura, vendar pa je tudi zvita. Naši so šli skozi eno luknjo notri, skozi drugo pa so nekje odzadaj prišli ven, še sami pravijo da jih je zavedlo – samo naenkrat se je prikazala luč na koncu tunela. Bolj sem si jo predstavljal sicer kot nek Dioklecijanov palača v Splitu – t.i. katakombe so called :labirint.

Imamo bika. Našli smo ga. Ne nimamo bika imamo pa žrtveno tele. Ha , samo bil bi vesel, vsaj če bi našel svoje žrtveno tele, ki sem ga danes zjutraj izgubil. To so bile moje slušalke, za prostoročno telefoniranje največ jih uporabljam v Lj seveda med vožnjo z kolesom. 

Pa nasvidenjedo prihodnjič,.....