Lizbona - 2

V Lisboi ni več kot pet kvadratov ravne površine. In to vključuje tudi pozidane površine. Samo gor in dol. Kamorkoli se odpraviva, se ne moreva izogniti hribom. Večjim se seveda ogneš na daleč a to kaj dosti ne pomaga, ker gre vedno pot v eno smer navzgor in drugo navzdol. Tudi hoja navzdol ti ne prinese velikega veselja, ker te ves čas spominja na nujno hojo v strm klanec, ki bo sigurno sledil. In se ena posebnost Lisboe. Vse poti, potke, steze, ceste in kar je drugega pohodnega, je tlakovano s kockami.

Kombinacija belega in črnega marmorja. Vzorci z različnimi motivi in napisi. Zelo prijetno za oko in malo manj za noge. Z velikim občudovanjem in ponotranjim trpljenjem za sočloveka, sem od prve pol ure hoje naprej, gledal vse ženske sprehajalke z visokimi petkami. Tako je zunaj, notri pa, ko se dvigneš v katerokoli nadstropje (in sigurno v hiši ni dvigala), so vsi tlaki, ne glede na material, vegasti. Hiše so stare, mesto je staro in veliko in vse štima. To in pa seveda še marsikaj drugega in verjetno pomembnejšega, mu daje velik, velik šarm.

Da se ne bi narobe razumeli. Lisboa ima šarm in to res velik. Je polna nasprotij in to jo dela lepo in zanimivo. Kjer je wireless nekaj običajnega povsod, kanalizacija pa tako, tako. Kjer še vedno večina kadi (a je v javnih prostorih tudi tu že prepovedano), jedo najboljše ribe v najmanjših lokalih in slaščičarne z neverjetnimi sladicami na vsakih sto metrov. Kjer je vožnja s osemindvajsetko bolj razburljiva kot drugje »montanja rusa«. In fado. Super muzika in žalosten jok. Ne bom rekel, da vsi a večina sigurno, so izjemno prijazni in te toplo sprejmejo.

No, nismo sicer zašli v raj, a za obiskovalca je to silno prijazen in zabaven kraj. Če pa tam prebivaš, je tako kot povsod drugod: preveč težav, nezaposlenost, vlada, ki je ravno padla, revščina, prenizke plače, velika nasprotja … Vedno se spomnim dveh zgodb: Noč v Lizboni, zgodba o določenem času in družbenem okolju in Zgodbe iz Lizbone, film o brezčasnosti in družbenem okolju. Mesto na koncu sveta, kjer niso mogli drugam, kot naprej v nič, odkrivat nov svet.