PART XXXXVIII H A L A S/ P R E G L E D A N I H

216) RED:

Bruce Willis še vedno dobro zgleda in še vedno deluje kot BAMF- I'll give him that. Uvodna sekvenca, v katerem obračuna z ekipo ostrostrelcev- je dokaj clever. Preostanek pa… ah… največ kar lahko rečem je: I see what they tried to do there.

Mogoče sem z leti zgolj zakrknila do te stopnje, da ne znam več cenit humorja v podobi paranoičnega Malkovich-a (John- prosim, nehaj! V Burn after Reading je še delovalo simpatično… zdaj pa… ugh…), hommage-u Marilyn Monroe: Helen Mirren v razvpiti Seven Year Itch inšpirirani obleki, kako operira s strojnico in dejstvu, da Willis ugrabi svoj nekooperativni love interest.

Edini lik, ob katerem nisem mogla zadržat rahlega porasta naklonjenosti, je zakrivil Brian Cox- v vlogi ruskega špijona .

On- in njegova konfliktna romanca z Mirren-ovo; upokojeno agentko MI6. Njun spin off bi me utegnil zanimat… vse ostalo pa, ni uspela podmazat niti omnipresenca Morgan-a Freeman-a. Jah. Povprečna akcijska komedija z Willisom & Co.

217) WILD TARGET: V resnici ne vem kako sem našla to neodvisno komedijo z angleškim pedigrejem. Stavim, da njen obstoj ignorira večina Britancev in zaradi tega ne pretirano trpi.

Zgodba se vrti okoli skupine kriminalcev, ki se znajde v prisilnem sobivanju. Sounds fun, right?

Elitni hitman, s popolnim resumejem (Bill Nighy), dobi naročilo da eliminira frfotavo prevarantko (Emily Blunt). Ker je ignorance bliss (in zaščitnik muhastih lepotic) se serija atentatov vedno znova sfiži in ima za posledico to, da morilec postane zaščitnik svoje tarče.

Na begu pred dostojanstveno razjarjenim naročnikom hita (Rupert Everet), se dvojici pridruži še zgubljeni wana be thug (Rupert Grint), simbolični posvojenec novo nastalega družinskega jedra.

V drugi tretjini filma, je likom odmerjen prostor in čas, da zadihajo v prisotnosti drug drugega, kar me je spomnilo, da je Anglija ohranila nekakšno spoštovanje do osnovnih dramaturških načel, kot je karakterni razvoj.

Kakšna škoda, da je prominentni ženski lik, tako nepopravljivo zoprn. Nisem se mogla otresti občutka, da si stoični protagonist zasluži dosti, dosti boljšo družico… Vidi se, da so imeli ustvarjalci plemenito sporočilo: družina… bla bla bla… vrednote… bla bla bla… happy end. Neškodljiva siva cona na pisani mapi nizkoproračunskih filmov.