iPadamo na zabavo, delo ali umetnost?

iPad je obnorel svet in pokvečil primerjalne prodajne (in uporabniške) statistike na skorajda celotni IKT-sceni, od prenosnih naprav, do računalnikov in bralnikov knjig. Aktualni Nielsenovi viri trdijo, da 62% uporabnikov iPadov, ki se odločajo za dodatne aplikacije, kupuje igrice, 54% knjige in 50% glasbo – in le 9% vseh iPadanikov se sploh ne odloči za nakup nobene dodatne aplikacije, so torej zadovoljni z osnovnim namestitvenim paketom.

Je pa zanimivo da se iPadi posojajo bolj (46%) kot dlančniki/pametniki ali bralniki e-knjig, torej enega uporablja več oseb hkrati (kot svojčas fiksni telefon ali televizijo!) Hja, tale brzeča iPaderastija je bojda dvotrtjinsko v korist moškemu spolu, in spet dvotretjinsko v korist “mladim do 35 let”, ti praviloma poleg tega, da se veliko zabavajo tudi veliko delajo (ali se vsaj delajo da veliko delajo, za kar je iPad najbrž tudi kar pravšnji). Še naprej pa čakamo na prve umetniške projekte ki bodo šli (dovolj daleč) čez “http://www.youtube.com/watch?v=5OLP4nbAVA4finger painting” ...

Oh yeah, finger me beautiful,
finger me timeless baby!

Comments

Dokler je sama strojna oprema (v paketu s programsko) fascinantna kot taka, polni pa tudi naslovnice elektornskih ter papirnatih tablic, pradon. časopisov, se je treba torej ČIM PREJ vprašati, kako razbiti uniformni dizajn (tako na ravno strojne kot programske opreme), osredotočen na "služenje potrebam uporabnika" -- kot da izdelovalcI/snovalci res vedo, kaj so naše/vaše potrebe, in kot da so te enotne in konstantne. In kako torej služiti (ne)smislu, (ne)služnosti...

haha, ja, morda mora tudi iPad kot orodje, celotno evolucijo skoz dat in se dokazat najprej s tovrstnim fingerpaint proofom - kot v časih abstraktnega slikarstva, ko so ljudje zelo radi rekli, no, ce pa zna prepoznaven portret narest, je pravi umetnik (in lahko potem tudi abstrakne slike dela, najbrž. ne vem, če je to veljalo tudi za konceptualce, hehe)