Zanima me sestavljanje zgodbe iz dokumentarnih posnetkov, snemanje performansa v insceniranem okolju, razlika med percepcijami končnega izdelka glede na to, kako je posnet in v kaj gledalec verjame, da je res, ter kdaj racionalno ve, da gre za čisto iluzijo, pa ji verjame, kot da je resnična. Vedno se mi zdi pomembna tudi zgodba za platnom (ali okoli njega). Umetniški video ni nujno samovsebujoča enota oziroma v večini primerov ni, zato je pomembno, na kakšen način umetnik pristopa k njemu, na kakšen način ga predstavi in prikaže, kaj pričakuje od občinstva. Včasih je njegov namen potegniti gledalca v iluzijo, drugič ravno opozoriti na to, da to, kar gleda, ni resničnost. V nasprotju z umetniškim videom pa film mora biti samovsebujoč - vse, kar ima pokazati, mora pokazati med prvo in zadnjo sličico - in gledalcu načeloma ne sme dati časa, da se zave, da gleda film - iluzija je glavni adut filmske umetnosti.
