Objave z oznako "filmske recenzije"

V bistvu se ne hvalim ampak se opravičujem: bila sem zasedena s snemanjem (lastnega) kratkega filma, koncertom Laibachov, tekanjem po Panovcu, Bevkovim trgom, mini dramami, belimi nočmi, prespanimi dnevi in... home made smoothie-ji.
For whom it may concern: dvojna doza po-počitniških recenzij:
...
81) WILD AT HEART: Lynch ostaja Lynch, Cage, Dern in Dafoe mu pri tem vdano asistirajo. Film je tako čuden- da še osladni konec ne preseneti.

76) OČA: Ganljiv in poetičen prikaz odnosa med očetom in sinom. Režiserju se je posrečilo ulovit esenco melanholije, ki nastane po razpadu družine. Film je ostal z menoj še veliko, veliko časa.

77) CITIZEN KAIN: Vsaka čast Orsonu Wells-u. Odlično.

78) SYMPATHY FOR MRS VENGEANCE: Film ki ni za vsakogar. Maščevanje po žensko.

79) SOCIAL NETWORK: Drama o nastanku Facebooka, kjer je glavni igralec; dialog. Častna omemba: Andrew Garfield.

80) LARS AND THE REAL GIRL: Film, ki mu lahko očitam samo eno stvar: predvidljivost

71) THE ROCKER: Bruhanje v žepu kot talisman za srečo, nabor balad v slogu ameriškega teenage rock-a, 25 letniki, ki igrajo 17-letnike, dolgočasni gagi iz golote na Youtube-u in izgubljenih modelov, ki se zaljubljajo v mladostne matere samohranilke... če vam zveni zabavno- je to film/wannabe komedija za vas.

72) THE CHASER: Bravo južna Koreja- spet ti je uspelo! Še en odličen primerek azijske kinematografije. Pretresljivo.

Izjemoma... 10 recenzij naenkrat, ker je zaradi iskanja novega flat-a zmanjkalo časa za tedenski update:

61) TOY STORY 3: Nisem se ravno zjokala... a sem bila blizu. Nekajkrat. Brezplačno, doživljensko naročnino na jogurt, dobi tisti animator, ki si je izmislil gag z »španskim modusom Buzz-a Lightyear-a«. Klasika.

62) LOVEC NA OBLAKE: Ambiciozno.

63) BANGKOK DANGEROUS: Američani imajo izraz, ki se zdi kot ulit za povzetek tega filma: »It's a no no.« Brez Nicholasa Cage ali z njim... sorry Nic.

64) CIRCUS FANTASTICUS: Domiselno. Univerzalno. Prisrčno. Pisano. Brez Besed.

56) THE MAN WHO FELL TO EARTH: One kinky, weird movie iz ’70ih. David Bowie kot humanoidni vesoljec, ki pride na zemljo zaradi vode a ga alkohol in seks odvrneta od vrnitve domov.
Brezkompromisen. Nepozaben. Disturbing.
Film ni primeren za otroke.

57) THE PROPOSITION: Western, kjer so vse vloge zamenjane. Praise Ray Winston in Guy Pearce.
En cent vsakemu, ki ugane konec.

51) KNIGHT & DAY: Najboljši del filma: brezhibno tempiran trailer.
Tom Cruise se še vedno dobro drži- žal, tega ne morem reči za Cameron Diaz, ki bi si napravila neskončno uslugo, če bi prenehala z igranjem »25-letnih lepotic«.
Film ki se gleda kot nadaljevanka oz. telefilm.
Nagradno vprašanje: zakaj se nemški, ruski, španski, iranski (you get the idea) kriminalci med seboj vedno pogovarjajo v polomljeni angleščini?

52) GHOSTS OF GIRLFRIENDS PAST: Naslov je predolg. Pove pa vse.

46) PRINCE OF PERSIA AND THE SANDS OF TIME: Vse odkar si je mlajša sestra nabavila Playstation 2, so v moje življenje vstopili bolj ali manj znani liki iz videoiger. Princ, je tako del mojega skritega vrta naslad, že vse od leta 2005, ko je izšel »The Warrior Within«.
Ko se je začelo špekulirat o blockbusterju na bazi POP-a (kot ga ljubkovalno kličemo fani), sem se avtomatično nasršila.
Zakaj mora Disney vse spremenit v »family entertainment«? Damn you Jerry Bruckhemier!

31) THE MATADOR: Na naslovnici DVD-ja piše, da gre za vrhunski performans Pierce Brosnana, še več; za njegovo najboljšo vlogo doslej. Čisto mogoče. Ampak- govorimo o dvosezonskem James Bondu, ne Jacku Nicholsonu.
Ponoči lahko mirno spite, tudi če tega filme ne vidite.
Morilci v krizi srednjih let so pač vse prej kot zanimivi.

32) HOT ROD: Andy Samberg kot najslabši kaskader na svetu. Posrečen niz
gagov, ki smešijo sodobne fenomene kot so: Youtube, internet, instant slava in generacija X, ki pri tridesetih še vedno živi doma in sanjari ob glasbi iz osemdesetih.
Prikupen in poseben.

Novih pet:

11) THE BOX: Film me je ugonobil. V najbolj pozitivnem pomenu besede. Ko sem ga pogledala sem bila hkrati srečna, jezna, obupana, navdušena in polna nekakšne vseprežemajoče miline.
Gre za zgodbo o odrešitvi, ki je zgolj nakazana. Obljubljena.
Richard Kelly (režiser in scenarist še enega osebnega favorita; liričnega Donnya Darka) nas pelje po poti brezkompromisnega žrtvovanja.
Svoje like sooči z najslabšim, ker lahko samo na takšen način postanejo (naj)boljši.
Srhljivo. Kruto.

Syndicate content