Sanjam, da sem v Ljubljani in gledam čez okno. Zunaj pada dež in megla je kamorkoli se ozrem. Nekdo pozvoni. Odprem vrata, vendar zunaj ni nikogar. Zaprem in se zazrem nazaj skozi okno. Spet nekdo pozvoni. Še enkrat odprem a tudi tokrat ni nikogar. Počasi se začnem zavedati, da sanjam in ugotovim, da mi zvoni telefon. Še z zaprtimi očmi sežem z roko v smer od koder prihaja zvok. Slepo tipam po robu postelje a brez uspeha. Telefon še vedno zvoni. Končno pogledam in vidim, da je na okenski polici. Ugasnem ga. Še sem na Molatu.