Objave z oznako "Zadar"

Sanjam, da sem v Ljubljani in gledam čez okno. Zunaj pada dež in megla je kamorkoli se ozrem. Nekdo pozvoni. Odprem vrata, vendar zunaj ni nikogar. Zaprem in se zazrem nazaj skozi okno. Spet nekdo pozvoni. Še enkrat odprem a tudi tokrat ni nikogar. Počasi se začnem zavedati, da sanjam in ugotovim, da mi zvoni telefon. Še z zaprtimi očmi sežem z roko v smer od koder prihaja zvok. Slepo tipam po robu postelje a brez uspeha. Telefon še vedno zvoni. Končno pogledam in vidim, da je na okenski polici. Ugasnem ga. Še sem na Molatu.

V vsakem izmed nas je nekaj, kar nas vleče nazaj v naravo. Tudi, če se izgubimo v mestnih džunglah in pozabimo na to, smo vseeno le živali z razumom, ki nam pomaga, da krotimo nagon. Tega ostala bitja niso sposobna in le v tem se razlikujemo od njih. Nič več nismo vredni, četudi mislimo tako. Na takšnih krajih, kot je Molat, to pride res do izraza. Med sprehodom mimogrede srečaš fazana, zajca ali celo divjo svinjo. Ko živiš v mestu, se niti ne zaveš, da smo ljudje živalim vzeli njihovo življenjsko okolje in da jih je veliko moralo zaradi tega izumreti.

Obstaja rek, ki pravi, da kamorkoli greš, moraš vzeti sebe s seboj. Danes je eden izmed tistih dni, ki jim ne moreš uiti. Ne glede na to, kje si. Jutro je, kot bi ga naročil. Sonce, rahla sapica vsake toliko, zvoki narave naokoli... Vse je popolno, a meni nič ni prav. Zajtrk, ki ga vedno tako rada pripravljam, je danes še preveč odveč. Preskočim ga. Klemen gre na kavo v Lucino, jaz pa sedem za računalnik. Ko pride nazaj opazi, da nisem ravno najboljše volje in si kar sam pripravi kosmiče, medtem ko se jaz zdravim s piškoti. Hitro zatem odide, saj ve, da je bolje, da me pusti na miru.

Nič ni lepšega, kot jutra oblečena v sonce, ki z žarki prodre skozi okno in ti že navsezgodaj nariše nasmeh na obraz. Takšna so jutra na Molatu. Ko stopim na teraso, me pričaka prijetna svežina in pogled na morje. Sonce je zaspano in še ni uspelo ogreti ozračja, a meni je kljub temu toplo. Ta otok ti da tisto, na kar ljudje v mestih radi pozabljajo – občutek, da si živ.

Ne vem kdaj se zbudim, ker ura ni pomembna. Tu je čas pomemben le, ko se lovijo ribe. Ostalo je le tisto vmes. Klemen gre v trgovino po kruh, ki ga včeraj nisva dobila, sama pa začnem pripravljat zajtrk. Glede na izbiro, ki ni velika, se odločim za vmešana jajčka. Ena izmed redkih stvari, ki jih znam pripraviti. Ko pojeva, gre Klemen po opravkih. Pripraviti je treba čoln, ker greva zvečer lovit, sama pa se odločim, da se bom lotila gradiva za diplomsko nalogo. Ravno, ko dobro začnem, pride nazaj in pove, da sva povabljena na kosilo do Acota.

Zbudijo me čudni zvoki radia, ki jih je za ta čas namenil večerni tehnik Radia Študent. Takoj zatem se oglasi še budilka. Ura je 4.30. Noč je. Ugasnem radio, nastavim dremež na budilki in se obrnem na drugo stran. »Samo še pet minut«, si rečem. V istem hipu zazvoni telefon. Javim se. Na drugi strani linije slišim Klemnov zaspani glas: »Muci, a še spiš?«. Ne, pomislim, skačem naokoli, a odgovorim le s pritrdilnim: »Mhm.«. Pove mi, da bo čez pol ure pri meni. Z moje strani spet samo mhm. Poklopim in se obrnem na hrbet. Zazrem se v temo, kjer je strop. Slišim, kako pada dež.