
evo me.. končno na kavi z internetom :) mal smo se lovili, ampak zdej smo že v polnem pogonu. Komiža je kar luštno malo mestece, ampak ima tud svoje "muhe". v razsutem hotelu je hrana bl švoh, posrežba pa še bolj. zgleda, kot da še vedno živijo v jugo duhu, kjer so natakarji, kuharji, in sobarice, bolj pomembni od gostov - ne ve se, kdo je kje zaradi koga- kar je še kar smešno, ko se enkrat navadiš. včeraj sem bila v Titovi špilji, kjer se je kao skrival naš tovariš med II. svet vojno. cel otok je prepreden z rovi in vojaškimi bazami, ki se vijejo po težko prehodnem terenu polnem bodičevja in divjega rožmarina. vsake tolko zadiši po rožičih in smokvah, ki so sladke kot med, ko se enkrat dokoplješ do