Objave z oznako "razstava"

Otvoritveni dan, ko smo vrata novih prostorov Visoke šole za umetnost Univerze v Novi Gorici na široko odprli, je bil 16. oktobra v okviru Tedna Univerze v Novi Gorici.

 

Razkrite roke: Ustvarjanje medkulturnih povezav, socializacija in izobraževanje s tekstilnim ročnim delom

12. september–11. oktober Slovenski etnografski muzej
 

Mentor zvoka na Visoki šoli za umetnost Univerze v Novi Gorici, Boštjan Perovšek, razstavlja na skupinski razstavi v Galeriji Škuc ter samostojni v stolpu na Ljubljanskem gradu. Vabljeni! 

Danes sem prispela v rodno Slovenijo. Še prej sem se seveda ustavila v Dubaju, potem pa priletela v Benetke. Povezava Singapur-Ljubljana? Seveda nemogoče, Slovenija tako ali tako nima nobenih pametnih letalskih povezav.

Sem pa vesela, da sem tokrat izpustila Šrilanko, ker to pa je bilo že preveč. Tri letala, vsak po dobrih 8 ur, jaz pa ne morem spati v zraku ... Too much!

Ne morem verjeti, da je jutri že otvoritev! Galerija modernih in sodobnih umetnosti Singapur, vav, in moje delo v njem, ne dojemam še vedno, ampak je tam. Stoji!!! Samo še pospravim in naredim nekaj malenkosti (pokrijem notranjost vrat, zvežem zvočnike v njih, pospravim okolico ...).

Tudi danes bom kratka, ker so pač zadnji dnevi toliko natempirani, ker je otvoritev razstave praktično pojutrišnjem, še vedno pa nisem vsega končala. In šele jutri pridejo tehniki in šele jutri mi lahko sploh premaknejo zidove tako kot sem zahtevala, ker je sedaj postavitev galerije malo drugačna, jaz pa sem želela specifično postavitev. Tako da lahko šele jutri zaključim z inštalacijo. Video je k sreči končan, danes sem delala testna predvajanja. Moram jutri še malo zgruntat glede projektorja, ker je zelo slaba slika, ni mi preveč všeč, pomoje bo treba zamenjati žarnico.

Danes bom zelo kratka, ker komaj še gledam, še težje tipkam ker me bolijo roke od vsega dela in snemanja. Resno, v vsakem prstu na rokah imam "musklfibr", komaj še pišem tale blog.

Ravno prišla domov. Ojoj, a sem res uporabila to besedo? Torej popravljam: ravno prišla v hotel. Hm, morda mi je ta hotel postal že moj dom? Definitivno. Počutim se kot doma.

Vsa premočena. Zunaj je največja nevihta ever. Bliskanje, nalivi, monsuni. Divje.

In vsa zdelana. Danes je bilo pestro, komaj sem skombinirala vse, ker je prišlo toliko nenavadnih stvari umes, produkcijski načrt, ki sem ga naredila včeraj, je šel danes malo drugače. Kot vedno. Umetnost ne more biti nikoli vkalupljena v 100% natančen urnik.

Ampak ok, I'm used to it.

Živjo!

Spet pišem blog ... Že dolgo ne tako utrujena. Ampak hkrati vesela. Danes je spet bilo pestro. Sploh ne vem kje naj začnem!

Poskušam od začetka, upam da se bom sploh spomnila vsega.

Torej najprej zajtrk, 7:00 (doma nikoli ne vstajam tako zgodaj, morilska ura). Kosmiči, riž, jajca, zelenjava, curry ... Klasika. Vse pekoče seveda. Pogrešam kruh in sir, to bi mi trenutno zelo pasalo, ne pa čili na vrhu curryja. Ampak ok, vsaj lačna nisem.

Danes pisem tale blog na iPodu, zato ne bom uporabljala sumnikov.

Trenutno se nahajam v Starbucksu kjer sem si poleg kave privoscila se topel cokoladni muffin in banano. Energijska bomba, ampak pomembno za nadaljevanje dneva, bo naporno. Hkrati je to tudi moje prvo nepekoce kosilo, kar toplo pozdravljam, saj po vseh teh dneh ne zmorem vec teh grozljivo pekocih jedi. To je zal prehudo zame. Tako da danasnji muffin in banana prav polepsata moj dan!

Syndicate content