Žuljeve roke!

Ravno prišla domov. Ojoj, a sem res uporabila to besedo? Torej popravljam: ravno prišla v hotel. Hm, morda mi je ta hotel postal že moj dom? Definitivno. Počutim se kot doma.

Vsa premočena. Zunaj je največja nevihta ever. Bliskanje, nalivi, monsuni. Divje.

In vsa zdelana. Danes je bilo pestro, komaj sem skombinirala vse, ker je prišlo toliko nenavadnih stvari umes, produkcijski načrt, ki sem ga naredila včeraj, je šel danes malo drugače. Kot vedno. Umetnost ne more biti nikoli vkalupljena v 100% natančen urnik.

Ampak ok, I'm used to it.

Torej po klasičnem jutranjem vstajanju + zajtrkom, sem se otovorila (kamera, tripod, torba ...) in odhlačala proti studiu. Seveda sem se otovorila tudi s 50m bodeče žice in ko sem prišla do studia so z mene spet curljali potoki svežega potu. Kako priročno. Tuš bi najraje kar nosila s sabo.

Ampak je bilo ok, v studiu je klima. Hvaljen Jezus!

Kar takoj sem začela z akcijo. Če sem se kaj naučila v Singapurju, je to, da tukaj vse traja sto let ker moraš čez milijon protokolov. Že za moje stojalo sem čakala 1 teden. Danes pa sem potrebovala več orodja. In luči.

Luči seveda nisem dobila.

Ampak sem improvizirala.

Dopolndne sem bila dogovorjena s plesalcem da pride in ga posnamem. Kličem. Nič. Kličem še enkrat. Končno se zbudi in mi pove da je zaspal ker je imel neko predstavo zvečer. Super, lahko bi mi povedal, jaz pa sem si že rezervirala prostor. Ampak ok, sva prestavila za 5 ur in je prišel pozneje in sva posnela.

Umes sem spravila v akcijo še enega igralca, ki me je očaral s svojim glasom. Nekaj dni že razmišljam kdo bo posodil glas mojemu videu, ker sem napisala krajšo pesem in sem si zamislila da jo nekdo recitira v videu. Samo glas rabim, nič drugega. In danes sem ga našla! Britanski igralec Conor McIntyre, manjše vloge v britanskih filmih, popolen za moj video! Pa sem šla v akcijo in ga posadila na drugo stran kamere. In sva brala. In posnela. In Valerija je bila vesela.

Med vsemi temi snemanji mi je uspelo zgraditi tudi moja vrata (security door). Navajena sem, da imam ponavadi v Sloveniji nekaj asistentov, ki mi pomagajo graditi stvari, ampak danes je bilo drugače. Sem povedala, da bi potrebovala nekaj pomoči, pa so me samo poslali v garažo, tam pa mi je prijazen hišnik odprl in rekel: VZEMI KAR RABIŠ. Naenkrat sem se znašla sredi studia s svedri, šravfi in bormašino/vrtalnikom v rokah. To je to. Zdaj pa na kolena in vrtat. Takoj sem poklicala dva človeka z ulice in sta mi pomagala držati les, jaz pa sem pridno vrtala, šravfala, in ustvarjala.

Zdaj imam kar žuljeve roke, že dolgo nisem toliko vrtala. Sploh ne vem če sem kdaj? No, kadar je treba v akcijo je pač treba. Na kolena in delat!

Uspelo mi je zdizajnirati vrata, ki stojijo + na vrhu omarico kjer bo spravljena vsa elektronika (zvočniki, player, policijska luč ...). Ja, na koncu sem naredila še nekakšen patent in pričvrstila na vrata policijsko luč in nekako zvezala elektriko. Ko sem kupila luč, je bila namreč brez žice in štekarja, tako da sem morala še enkrat prečesati Singapur in najti električne pripomočke. Luč zvezana, elektrika deluje, nič ni zgorelo. Popolno!

Jutri jih postavimo "na noge" in jih bom šele prvič videla v vsej svoji veličini. Pobarvala jih bom na belo in še dodala zvočnike ter ostale električne elemente. Čaka me še velika borba z bodečo žico - danes mi ni uspelo, ker nisem dobila dovolj močnih klešč, zelo je trda.

Pa še zmontirati moram do konca in zmiksati neko glasbo, velik zalogaj. Pa narediti nekaj testov jutri s projektorjem, ker malo ekperimentiram s formati in zato ne bo 16:9.

Pa zvok. Pa vrata. Pa elektrika. Pa video. Pa žica. Pa priprava galerije (premakniti moramo nekaj zidov) ... Malo časa, veliko dela. Ampak mislim da mi bo uspelo in da bo rezultat točno tak kot sem si zamislila.

Zdaj pa naprej delat pozno v noč in še poskušati malo spati.

Še slikovno gradivo spodaj, pa lahkonoč!

p.s. Če slik ne prikaže, so na tej povezavi: http://img822.imageshack.us/img822/3293/singapur7.jpg