Zakaj imam rada umetnost?

Ne vem zakaj sem se spravila pisat tale blogec zdajle, ampak verjetno zato ker me preplavljajo določene misli v tem trenutku, ki jih ne morem jasno izrazit z mišljenjem. Lahko pa poskušam napisat in se mi bodo avtomatsko same povezale v glavi. Recimo temu razpletanje (miselnega) vozla.

Čisto tako - za ustvarjanje atmosfere - moram povedati, da trenutno zelo trpim, saj ima moj kuža Aron neke "plinske probleme" kar pomeni, da ga napenja in ves čas spušča vetrove (beri: ORKANE) in misli težko zberem, saj me ta močan neprijeten vonj ves čas odvrača od rdeče niti. Jap, zamenjali smo mu hrano zaradi alergije (ne priporočam konzerv Pedigree, je tudi veterinar rekel, da pri veliko živalih povzročajo alergije) in sedaj po novi hrani pa konstanto "prdi". Tole se jutri takoj zamenja, ne zdržim več, takega vonja nisem še nikoli vohala! Obup!

Skratka, vonj vam je sedaj znan. Temperatura? Ravno prava, tam okoli 21 stopinj bi rekla. Sem na postelji z laptopom, kar pomeni, da mi je seveda toplo in prijetno, zraven mene gori tista Ikea samostoječa lučka. Aja, no, če sem iskrena nimam postelje, ampak samo jogi na tleh. Tako mi je ljubše, se počutim bolj prizemljeno. Posteljo sem že pred časom zabrisala iz sobe, nekako mi ne paše spati na višini. Pa še z Aronom sva na istem nivoju in me ponoči ne budi, če se spomni da bi morda skočil dol in se malo sprehodil. No, v bistvu je bil glavni razlog to, da je Aron že star kuža in ne more več tako visoko skakati. To o prizemljitvi pa drži, všeč mi je na tleh.

Ravno sem izpod tuša, lase imam mokre, ampak si jih ne bom posušila. Ne da se mi. Pa še tako mi je bolj zanimivo, ko se zjutraj zbudim in imam vsakič drugačno frizuro, vendo malo nepričakovano, ha! Okej, Aron je v tem trenutku začel s svojim smrčalnim ciklom, hm. Čričkom, katerih zvok prihaja iz odprtega balkona, se je tako pridružilo smrčanje. Pravi mali duet. Aja, kako se reče oglašanju čričkov? Čričščina??

Sedaj se je v daljavi oglasil tudi zvon cerkve. Ne razumem zakaj bije tako pozno, ampak okej, naj jim bo. Očitno tudi župnik ne more spati. Sorodna duša!

Okej, da preidem k bistvu pisanja današnjega bloga ... Torej, zakaj mi je všeč umetnost. Ravno prej pod tušem sem razmišljala, zakaj ne študiram recimo matematike. Kaj je bil tisti glavni mejnik v mojem življenju, ko sem si rekla: "Hej, tale matematika pa ni zame." Glede na to, da prihajam iz družine, ki je "anti-umetnostno-usmerjena" se to zelo pogosto sprašujem. Večina mojih sorodnikov je inženirjev ali kemikov. Vse je v formulah, vse je natančno, vse je strogo določeno in racionalno. Kar se ne da izmeriti, ne obstaja. No, razen Boga. Pa še o tem nisem več prepričana.

Že kot mala punčka, sem bila zelo navihana, radovedna in - kot bi rekla mami - precej poredna. Priznam, res sem bila taka. In tega sem se zavedala. Pa ne da bi bila nesramna ali hudobna - pač vedno sem hotela vedeti več o vsem kar me je obkrožalo. Konkreten primer: dedka sem enkrat vprašala kako deluje radio. Ker je seveda mislil, da sem premajhna da bi razumela, mi je odgovoril, da je v njem skrit striček, ki poje. Ko je dedek odšel, sem poiskala njegovo orodje in radio razstavila, saj sem želela videti tega strička in se pogovoriti z njim na štiri oči. Seveda sem ta radio razstavila na prafaktorje in po vrnitvi dedka sem še kar dolgo bila kaznovana, saj je bil takrat radio precej drag in vse skupaj je izpadlo kot da sem poredna mala punčka, ki rada uničuje stvari. Ampak nisem uničevala - želela sem samo priti do dna svoje radovednosti. Pozneje sem seveda razstavila še očetov fotoaparat, televizijo, avto, šivalni stroj ... Skratka vedno se je kaj našlo. Pa ne samo pri stvareh - radovednost me je gnala na vsa področja, na vsa mesta, v vse - nevarne - situacije. Pri šestih letih sem poskušala leteti - uspelo mi je preleteti dva nadstropja, potem pa se je vse končalo z zlomljeno nogo. Nič me ni bolelo, samo ni mi bilo jasno, zakaj ne morem hoditi. Pa sem dobila gibs in je bilo vse ok.

Torej, da preskočim zdaj podroben opis mojega življenja - bilo je (in še vedno je) zelo pestro in nikakor se ne morem zadovoljiti s stvarmi, ki že obstajajo in so že milijonkrat predelane. Zato sem imela tudi kar nekaj težav v šoli, ker sem se vedno spraševala zakaj se moremo določene stvari učiti na pamet in jih premlevati kot najtrše orehe, če so jih pred nami (že desetletja in stoletja prej) že strli drugi ljudje. Okej, je dobro da za te stvari vemo, vendar se daje določenim stvarem prevelik poudarek. Zakaj nas v šolah ne učijo, da razmišljamo s svojo glavo? Zakaj nas ne učijo medsebojnih odnosov, spoštovanja in ljubezni? Se zdi tako samoumevno, pa ni! Šola je v teoriji ok, ampak v praksi zgleda to tako, da so mladi ljudje skoraj celo svojo mladost v tej ustanovi in ves čas so natempirani na nek zvonec, na neko uro, ki jim govori: "Zdaj bodi tiho. Zdaj govori. Zdaj poslušaj. Zdaj piši." Kam smo prišli s tem sistemom??

No, se raje ne bom zdaj razpisala o tem, ker potem lahko napišem neskončno besed. Se osredotočim na umetnost.

Beseda umetnost mi drugače ni preveč všeč. Vsaj v slovenščini ne. Se mi zdi, da ima celo neko negativno konotacijo. Ne vem zakaj. Zame je umetnost dejansko življenje. In če nekomu rečem umetnost, si tega ne more tako predstavljati kot jaz - vsaj ne ljudje, ki niso iz umetniških vod.

Kakorkoli že - glavni razlog (verjetno), zakaj sem se odločila, da bom tako živela je to, da mi vse ostale vede, poklici (ali kakorkoli bi jim že rekli) ne nudijo dovolj. Vse je omejeno z določenimi številkami, dejstvi in predvsem me moti omejitev razmišljanja ljudi, ki so "izven umetnosti". Težko jasno zdajle razlagam kaj imam v glavi, ampak poskušam jasno napisat. Torej: umetnost je zame edina možnost preživetja, edina možnost življenja, edina prava in realna stvar, ki mi zjutraj pričara nasmeh na obraz in ki mi ponoči pričara fantastične sanje. Umetnost je širok pojem in tudi tukaj se ne omejujem. Če nek znanstvenik - npr. fizik - iznajde neko novo formulo, neko novo stvar, potem je tudi to zame umetnost. Če celo življenje ne premlevaš istih formul, potem si po mojem mnenju dosegel bistvo življenja. Če si naredil samostojen korak naprej in si zaživel tudi izven "šolskega znanja", potem si res živel. Zame je to v tem primeru umetnost, za nekoga je nekaj drugega ... Ampak vsi bi se morali zavedati, da noben ne ve prave resnice in da svet ni samo črno bel. Ja, veliko govorim v metaforah, ampak preprosto ne najdem drugih besed. Tudi to je moj problem - jaz ne razmišljam v besedah, ampak v gibljivih slikah. In zato mi je kdaj težko povedati kaj točno mislim. Ampak se s tem ne obremenjujem, ker vem da je na tem svetu premalo besed s katerimi bi lahko opisal naše resnično čutenje. In se sprašujem zakaj je tako? Zakaj ne razvijamo svojega jezika? Pravijo da je jezik živ in da se razvija. Ja, se strinjam s tem, ampak še vedno je čisto prepočasi. Morda zato ker imamo PRASTARE šolske sisteme? Hej, vlada, a se boste že nehali obremenjevati sami s sabo in začeli logično razmišljati?! Brezupen primer.

Pred kratkem sem poslušala enega zanimivega znanstvenika, ki je poskušal razložiti ljudem, da imamo izredno slab šolski sistem, sploh pri matematiki (kar je njegovo znanstveno področje). Razlagal je o tem, kako bi se lahko učili matematiko (bilo je zelo zanimivo, ampak ne bom sedaj pisala vsebine, ker je predolgo). Skratka, izredno zanimiva mi je bila primera, ki jo je povedal v predavanju: "Ko delate izpit za avto, vas v avtošoli ne mučijo z odpiranjem in šravfanjem motorja preden greste na cesto. Vi dobite že sestavljen avto, ki deluje, edino kar je pomembno pri vožnji je to, da se naulite vozit." In vse to je povezal s tem, da nas v šolah preveč zamorijo z nekimi nepomembnimi podatki, prenasičijo nas z vsem in na koncu pozabimo kaj je pravzaprav bistvo in namen vsega skupaj. Zato toliko mladih ljudi obupa že tako kmalu. Zato je toliko drog in alkohola. To je to, nobena velika filozofija ni potrebna, da se to ugotovi. Čista kmečka pamet bi lahko rekli.

In ja, zato tudi jaz ljubim umetnost oz. kreativno izražanje, ker imam v glavi vedno nove in sveže ideje in ker sem tako zadovoljna sama s sabo, ker vem da ne zapravljam Zemljinega časa s tem, da ponavljam stare, minule stvari. Brezveze je hoditi tam, kjer so drugi že stopali. Bolje je, če nadaljuješ tam, kjer se je njihova pot končala. Tako je tudi nastalo človeštvo. Sicer bi še vedno z opicami lupili banane. Čeprav, priznam, banane so dobre ...

Kakorkoli že - rada bi povedala vsem ljudem, da je življenje čudovito in da se nikar ne pustijo ujeti v pasti in pasivnost sistema. Ker drugače je edini point življenja to, da čakaš na penzijo in potem umreš. Škoda časa torej.

Ha, morda bodo tudi mene kdaj ujeli v "škatlo", v okvir in bom spremenila svoje mnenje. Ampak nihče ne ve kaj bo prinesla prihodnost in brezveze je da razmišljamo o tem. Preprosto živimo zdaj in bomo videli kaj bo. Ustvarjajmo (življenje)!