Preizkus je za mano, zdaj pa akcija!

Ponovno se oglašam iz Singapurja. Danes je za mano moj tretji dan, navdušena in utrujena. Ker v mojem prejšnjem postu ne delujejo fotografije, sem naredila manjši kolaž v photoshopu in ga sedaj dodajam spodaj pod ta post. Če se ne vidi dobro (premajhen tekst ali kaj podobnega), si lahko kolaž ogledate tudi na tej povezavi: http://img708.imageshack.us/img708/6654/singapur1.jpg

Zakaj kolaž? Ker traja predolgo da uploadam vsako sliko posebej sem gor pa še vedno mi napisi gredo drugam kot k slikami, hehe, no pustimo sedaj to, sem naredila kar kolaž pa je to to, spodaj dodala napise. Bom jih kaj še omenila v tem blog postu, zato sem jih označila s številkami :)

No da začnem, dodala sem še nekaj slik z letališča, ker ni v prejšnjem nič delalo. Torej letela sem z družbo Emirates, od slike 1-7 je nekaj fotografij s potovanja, zadnja, sedma, je slika Jamesona Camerona. Zakaj? Bila je zelo zanimiva oddaja o njem, dejansko me je zelo inspirirala in mi vlilo veliko mero pozitivizma - kjub temu da me je cela pot zelo utrudila. Cathing planes, staying awake, looking at the clock... Sem preživela in James mi je vlil veliko mero inspiracije in pozitivizma. Kako zanimivo je, da nas v življenju lahko tako male stvari, malenkosti pravzaprav usmerjajo na nasi življenjski poti in v nas zbudijo tiste čudovite posebne trenutke. Vedno se mi dogaja kaj takega, jaz jim pravim "neumesne random situacije" in ravno to bogati življenje in ga dela posebnega. Dolgčas? Ne, tega ne poznam. Čas je prekratek.

Na sliki 8 me vidite kako počivam v Šrilanki. Sem našla lepo hladno mesto, zunaj je bilo preprosto prevroče! Prvi počitek po kakšnih dvajsetih urah. No, spati vseeno nisem mogla, preveč ljudi. Slika 9, 10 in 11 so fotografije najbolj neverjetne šole kar sem jih videla. Imenuje se LASALLE, tukaj lahko vidite več o programih ki jih izvajajo: http://www.youtube.com/watch?v=jPO4P1x_h4o&feature=player_embedded

Res najbolj navdušena ever, kaj takega še nisem videla nikjer. Ne gre se samo za arhitekturo in programe, predvsem je pomemben odnos in energija ki vlada na šoli, med profesorji in študenti. Vsi se poznajo, so sproščeni in imajo pristen odnos. Nekako tako kot na naši šoli. Kar mi je zelo zelo všeč, saj me kar precej fascinira kako jim to uspeva, kljub nekaj tisoč študenti. Tukaj res nisi številka, ampak pomemben član "posadke". Zanimivo mi je tudi to, da zelo poudarjajo pri sprejemnih izpitih, da iščejo vodje, vodilne ljudi na svojih področjih, želijo si karizmatične in energične ljudi, lenoritis tukaj nima kaj iskati. In vidim, da jim ta filozofija uspeva.

Pravzaprav se ta odnos pozna na celi državi. Singapur je ekonomsko in gospodarsko zelo razvit, čisto drugače kot sem si predstavljala. Vse to pa so pravzaprav posledice miselnosti in družbe, ker je zelo odprta. V Sloveniji še nisem slišala profesorja (ki ga spoznam prvič), da mi razlaga o svoji družini in hkrati omeni da živi z istospolnim partnerjem. Tukaj je to nekaj normalnega, tako kot je tudi prav. Nobenih predsodkov ni, ne glede na to kako si spolno usmerjen, katere rase si in iz kot pravzaprav prihajaš. Ko si tukaj si dobrodošel, ne glede na vso svojo preteklost in sedanjost. Če si dober človek, si del njih. Če si dober človek, si Singapurčan. To je vse.

In to dobroto dobivaš nazaj v desetkratni obliki. Uradni jezik je angleščina, kar vse skupaj precej olajša, vendar gre za posebno angleščino s kitajskim naglasom (azijskim), kar se mogoče pristnim američanom in angležom vseeno težje razume. Ampak zame to ni problem, saj pravzaprav angleščina tudi ni moj prvi jezik. Zaljubila sem se v Singapursko miselnost in filozofijo. Navdušilo me je to, da govorijo vsi da preteklost ni pomembna, niti prihodnost. Važna je sedanjost. Zato ne častijo spomenikov, ne častijo zgodovine, ampak samo živijo v trenutku, uživajo in poskušajo imeti dobro življenje sedaj. Kaj ti bo odrekanje celo življenje, če boš na koncu tako ali tako pristal pod zemljo? Zakaj bi se odrekali življenju! Točno tako, I'm loving it!

Mogoče sem v resnici po duši Singapurčanka, se mi je zdelo da ne spadam v zadrto Evropo. Zdaj tudi prvič končno vidim kaj so tisti glavni in ključni dejavniki, ki vplivajo na razvitost družbe in ekonomije. Pravzaprav se vse začne v naših glavah. Že to, da ves čas ločujemo sebe na "nas in one" je nekaj, kar takoj postavi neko blokado pred nas in onemogoča razvoj in dialog. Zakaj bi se sploh obremenjeval s kom spi tvoj sosed? Halo, pa v kateri banani republiki pravzaprav slovenci živimo!? No, ne vsi, da ne bo pomote. Je pa nekaj težkih sider, ki nas še vlečejo nazaj. Škoda. I feel sad about them.

Da se ne spuščam v politiko ipd, bom kar nadaljevala tukaj. Skratka, danes smo imeli predstavitve svojega dosedanjega dela pred javnostjo. Priznam da sem bila zelo živčna in sem imela tremo, ker je dejansko tukaj izbrana vsa "mlada umetniška smetana" z vseh celin in vseh koncev sveta. Kako bodo gledali name? Sem dovolj dobra? Se lahko kosam z njimi?

Začela sem kar pogumno in se prva javila za predstavitev. Dobila sem velik aplavz že na začetku, kar mi je vlilo veliko poguma. Predstavila sem sebe, svoja dela in naenkrat se mi je zazdelo tako nadrealistično jo sem stala pred občinstvom, z mikrofonom v roki in jim kazala svoja dela. Počutila sem se tako kot v šestem razredu, ko smo pri zgodovini ali glasbeni vzgoji predstavljali kakšne umetnike. Naenkrat sem predstavljala samo sebe, naenkrat sem bila na velikem ekranu jaz. In moja dela. Zdelo se mi je prav super, ko takole gledaš na svojo umetniško pot in vidiš, da dejansko imaš vsebino. Da dejansko imaš nekaj pokazati. Da dejanski si nekdo. Da si samozavesten in pokončen in da se dejansko lahko kosaš z ostalim svetom. Ja, svetom.

Po predstavitvi, ki je trajala kar malo več kot načrtovanih 15 minut, sem dobila velik aplavz in videla odobravanje iz občinstva. Takrat sem vedela, da je vse ok in da sem prestala preizkus. I can live now! Ko so se predstavili še ostali umetniki (kar je trajalo cel dan, zelo me je utrudilo), sem videla kakšna je pravzaprav moja konkurenca. Fenomenalno res! In prvič sem se videla kot del neke skupnosti, ki začenja prihodnost.

Pozneje na pikniku v hiši umetnika Milenka Prvačkega, sem govorila z znanim singapurskim umetniškim kritikom, ki je poslušal naše predstavitve. Včeraj smo ravno poslušali njegovo predavanje, ki me je inspiriralo in je bilo zelo zanimivo (več o tem drugič). Danes pa je gospod pristopil do mene in mi dal roko. V njegovih očeh sem videla veliko spoštovanje in točno to mi je tudi povedal. Rekel je nekaj zelo navdihujočih besed, kot to da "vidi v meni novi umetniški val 21. stoletja" in da čuti mojo globoko osebnost. Ostala sem brez besed, kot da bi videl čez mene. In nekako je res, začutila sem povezavo in imela enega najlepših pogovorov. Nadrealno. Spoštovanja vredno.

No, pisala bi več o današnjem dnevu, pravzaprav lahko ure in ure, vendar sem sedaj v hotelski sobi in moje cimre že spijo. Ne bi jih rada motila, bom počasi ugasnila. Aja še to - v sobi sem s kitajko, izraelko in indonezijko. Vsaka zase je čisto drug karakter, vse so zelo zanimive in kar mi je najbolj všeč: POZITIVNE OSEBNOSTI.

Pa še nekaj glede hrane na hitro: pekoča, že dolgo nisem pojedla toliko riža + jedla sem že nekaj nenavadnih stvari, med drugim so nam postregli pico, na kateri so bili koščki ribe KI SO ŠE MIGALI (beeed) - fresh is fresh HAHA, potem pa danes sem pila pijačo, nekakšen earl grey shake (oni pravijo MILK TEA), je zelo popularna pijača z ledom, notri pa so neke čudne kuglice, ki ti grejo v grlo ko piješ in imam na sumu da so to žabja jajca hahahaha skoraj me je kap, ko sem poskusila (slika 16).

Toliko za danes, grem spat! Lahkonoč