Pobeg iz Prage

Updates iz Prage! Ahhhhh kje naj začnem? Sploh ne vem res. Bom omenila samo nekaj pripetljajev, pa seveda tudi šola.

Šola? Okej, predavanj neskončno, zadnje dva tedna so očitno vsi profesorji napalili na komunizem, tako da konstantno poslušam o njem, nekako vedno pride debata sredi predavanja na to temo in potem komunizem sem, komunizem tja ... Halo, a se lahko vrnemo na filmski trak? Okej, štekam da je v preteklosti se dogajalo marsikaj, ampak ko se ravno učimo o tehnikah snemanja, se mi ne da spet poslušat zgodbe o komunizmu. Pa dobro no, kot komu paše.

Danes nisem zmogla na jutranje predavanje, vse me je tako utrudilo, da sem si vzela dan samo zase. Končno! Pobegnila sem iz Prage, ha! No, ne daleč, kako dobro uro vožnje stran. Še dobro da imam avto! In končno sem našla jezero! Vsi so mi govorili, da tukaj v bližini ni jezer, da je najbližje par ur stran, pa sem se odločila da ga bom vseeno našla in mi je uspelo! Spodaj dodajam link do slikc. Skratka bila sem pri jezeru in imela piknik, ležala sem na dekci in gledala v vodo, okoli mene so bili samo ptički in končno sem zadihala svež veter. Malo kruha sem vrgla račkam in potem opazovala zahod, ki so ga pozneje zmotili oblaki. Malo sem bila razočarana, ker sem ugotovila da nimam spominske kartice v fotoaparatu, vendar mi je zahod takoj dal jasno vedeti, da sem vzela s seboj tudi računalnik in da je še vedno v njegovi reži. Hvala bogu! In sem lahko malo poslikala, juhu! Malo sem še šla naokoli in nazaj grede še malo opazovala gladino vode iz avtomobila, ter želela pojesti še eno jabolko preden se vrnem v to betonsko junglo. Pa sem že dobre pol ure videla neke bliske in sem si rekla da bo treba počasi nazaj, saj se očitno pripravlja k nevihti. Zunaj je bila že popolna tema, sama sem bila v avtu, zaklenila sem se vanj, in si prižgala radio. Ker so mi čehi ukradli avtomobilsko anteno za radio, lahko tako poslušam samo kasete. Imam samo eno: Adi Smolar. Pasalo mi je malo njegove glasbe, sem si prepevala zraven. Potem pa sem postala žejna in nisem našla steklenice. Padla mi je nekam na tla. Sem poskušala doseči in ko sem jo pobrala in se dvignila je zunaj pred oknem stala neka postava in me gledala. Skoraj bi me infarkt, prijela sem kluče in se pripravila, če bi mogla stopiti po gasu. Naenkrat je ta postava prijela nekaj v roke in usmerila vame. Čisto sem bila v šoku! Pa se je čez nekaj sekund zabliskal flesh, ki me je oslepil. Nato je nekaj potrkalo po mojem avtu. Vsa zaslepljna od fleša sem že prižgala avto in skoraj pobegnila, pa sem vseeno odprla okno za dva cm in vprašala kaj se dogaja. Nek čuden gospod je bil zunaj in me očitno že več kot pol ure konstantno slikal. Nekaj se je drl po češko name in rekel, da ima dokaze. To je bilo preveč zame, sem stopila po gasu in čaooooo! Ker še nisem prižgala GPSja nisem vedela kam se peljem, cesta je bila ozka in neosvetljena, povsod naokoli je bila visoka trava. Bilo je temno kot v rogu, videla sem samo nekaj metrov naprej, toliko kot so cesto lahko osvetljevale avtomobilske luči. Še vedno mi je srce hitro razbijalo, možakar me je popolnoma prestrašil, še vedno ne morem pozabiti njegovega obraza. Ni minilo 5 min in je za mano naenkrat vozil avtomobil. Čisto blizu. Rekla sem si sama sebi: "Okej, plis da ni to un model. Sam ne mi poblendat, pliiiisss." In naenkrat mi je avto začel blendati. Tako sem se prestrašila, da sem stopila po gasu in mu poskušala uiti, še vedno nisem vedela kje sem, prosila sem da ni to kakšna cesta ki ne vodi nikamor. Potem asfalta ni bilo več, začela se je neka zemlja. Vozila sem in vozila ... In avtu končno ušla. Potem sem se ustavila sredi enega polja in končno prižgala GPS. Ugotovila sem da sem sredi ničesar. No, počasi mi je uspelo spet najti cesti in se vrniti v Prago. Izlet je bil super, ampak seveda se mi vedno dogajajo neke nenavadne stvari, tako da bom tega gospoda vzela kot za nekaj normalnega. Pač, nekaj se je moralo zgoditi. In sem fasala na takega modela, ja.

Ko sem se vrnila v Prago, sem opazila da bodo moj predel kjer stanujem jutri čistili in moramo odmakniti vse avtomobile. Sem si rekla, oh, okej, pač bom prestavila avto malo naprej. Najprej sem ustavila pred mojim stanovanjem in nesla noter vso opremo + denarnico + mobitel + GPS .. Skratka imela sem samo avto in ključe in sem šla iskat parkirno mesto. Po temnih Praških ulicah sem vozila zelo dolgo, nikjer nisem našla zastonj parkinga. Naenkrat sem se odločila, da bom parkirala kar v moji ulici, pa bom že jutri odmaknila ko bodo čistili. Ampak nato sem se spomnila: "Joj, kje pa sem?!" Vse ulice v tem okolišu so enosmerne, zato nisem mogla po isti poti nazaj in v bistvu sploh nisem več vedla kje sem, ker je vse tako temno. Ves čas sem tudi gledala za parkirno mesto, zato nisem spremljala imen ulic. Kmalu sem našla parkirni prostor in parkirala. Zaklenila sem avtomobil in stopila na ulico. Hm, kam pa zdaj? Začela sem hoditi v smeri luči - se mi je zdelo da tam kjer je več luči mora biti glavna ulica. In kmalu sem našla sledove trama. Hodila sem po sledovih trama, k sreči se mi je vsaj zdelo v katero smer je približno moja ulica. In tako hodim in hodim, malo v dolino, malo v hrib, sledim sledovom trama in opazujem okolico. Hodim in hodim ... In po eni uri hoje ugotovim, da sem očitno najbližje parkirno mesto našla eno uro hoda stran. Super. No, vsaj našla sem svojo ulico. Nemogoče je parkirati tukaj, če nisi bogat. Možno je kupiti dovolilnico, pa so zelo zelo drage. Pogrešam Mengeš ...

Torej, ja, današnji dan se je začel fenomenalno, končno sem imela nekaj časa zase in se sproščala, tudi jezero je bilo prečudovito, končalo pa se je malo bolj divje. Očitno je bilo jutro prelepo, pa mu je moral večer malo vrniti! Ampak tudi zdaj mi je lepo, sem se stuširala in spustila slabe misli v odtok, jutri bo nov in zanimiv dan, trenutno pa pijem kamilice z medom in bom pred spanjem pogledala še kak film. Čudovita sreda!

V glavi mi še vedno odmeva včerajšnja opera, La Traviata, čisto me je navdušila, kar zlila sem se z zvoki in ambientom. Šokirala me je ženska na blagajni, ko je povedala da je karta za študente samo dobra 2 evra! Od zdaj naprej bom namesto na kavo odšla v opero, to je to!

Kultura je tukaj res "poceni", tudi kino in gledališče sta cenejša, vsaj za študente.

Cimra mi je danes rekla, da je šokirana nad mano, ker sem ji povedala da se s tramom še vedno vozim brez karte. Menda njo vsakič skoraj pregledajo, jaz pa sploh še nisem opazila nobene kontrole. Na koncu je naredila povzetek, da na tem svetu obstajata dve vrsti ljudi: eni ki imajo srečo, in drugi ki je nimajo. No, določila je, da sva to midve, jaz imam srečo, ona pa ne. Ampak kaj je sreča? Sreča so naše misli. Mislim, da vse kar se nam zgodi privlačimo s svojimi mislimi. Jaz imam večino časa lepe. Ne samo do sebe, tudi do drugih.

Poljubček,
Valerija

nekaj fotografij iz Prage in šole: https://picasaweb.google.com/111814559162470576446/PragaMesto?authkey=Gv...
in fotografije jezera, kjer sem bila danes: https://picasaweb.google.com/111814559162470576446/JezeroKalaCeskaRepubl...

video
moja postaja, tram: http://www.youtube.com/watch?v=hmtdTcdBRQM
odlomek iz opere: http://www.youtube.com/watch?v=Edev_xBxjPU