Po dveh mesecih končno našli ukraden avto!!

Današnji dan se je začel... Ok, današnji dan se sploh ni začel: danes so me vrgli iz postelje policaji. Do 6h zjutraj sem pisala seminarsko nalogo in potem končno mirno zaspala. Še preden sem prišla do globokega spanja oz. faze REM pa je že nekaj pozvonilo. Mislila sem, da je to zvok budilke mojih prijateljic (trenutno imam na obisku tri s slovenije) ampak zvonjenje se je čezdalje bolj stopnjevalo. Čez čas sem dojela da se je nekdo besno obesil na zvonec. V sekundi sem bila pokonci in vsa zalepljena, na pol v sanjah odšla do vrat. Odprem vrata in zunaj dva moška in cel blok sosedov. "Dobre rano, policija!" Pred nos mi je porinil denarnico in nekakšno značko. Sploh jo nisem dobro videla, ker sem imela zelo meglen vid zaradi premalo spanja. Pogledala sem ju in rekla samo: ENGLISH, PLEASE.

Policaja sta se spogledala in nato je eden spregovoril angleško. "Hello, we are the police, can we come in?" Sosedje so si nekaj šepetali in me očitujoče gledali, v glavi so mi začeli šibati črni scenariji - je morda kdo prijavil da gostim tri kolegice brez kakšnih dovoljenj, so mogoče končno dojeli da se že pol leta vozim s tramom brez karte, sem morda kdaj preveč govorila čez kakšno oblast ... Nikoli se ne ve kadar si v tuji državi!

Zalimano in prestrašeno sem ju spustila noter in ju napotila v kuhinjo. Usedla sta se in takoj sem ju uprašala kaj je narobe. Povedala sta mi da sumijo da so našli moj avto in da moram nemudoma z njima da preverimo. Rekla sem: "Okay, just give me 5 minutes to change, if you want something to eat or drink just take it, the kitchen is open!" Čez 5 min sem bila že na vratih, seveda z dvema različnima nogavicama in z zmedeno glavo. Odšli smo ven in ko smo hodili po stopnicah sem ugotovila da policaja pravzaprav ne nosita uniform. Sem si rekla: "Aha ok, mogoče jih ne nosijo če ni nujno ..." in ko smo stopili ven sem pogledala po ulici kje je zdaj policijski avto ampak njega ni bilo nikjer. Naenkrat eden izmed možakarjev odpre star zarjaven avto in mi reče: "Here you go!" Začudena sem se usedla v avto in smo speljali, šele v avtu sem začela razmišljat da kaj pa če to sploh nista policaja in sta samo dva ki sta mi ukradla avto in potem dobila iz mojih papirjev v avtu podatke kje živim in da bi se sedaj rada nekako maščevala ipd. ker sem jih prijavila na policijo ... Skratka temu se reče jutranja drama, to mi je v krvi. Težko mi je bilo namreč verjeti da se bi res našel moj avto po dveh mesecih sredi Prage, kjer menda ukradejo od 10 do 15 avtov dnevno - tako sta mi povedala policista. Torej, peljemo se mi čez Prago, stran iz centra, v čezdalje bolj oddaljene in temačne ulice in prispemo v predel, ki bi se mu dejansko lahko reklo ghetto. Še preden smo parkirali, sem že prepoznala kartonček na zadnji notranji strani avta, katerega sem sama postavila tja in na njem piše: "Kdor ne misli, naj ne je!" Nasmeh mi je prišel na obraz in olajšanje v srce, malo pa sem se začudila ker je bila na mojem avtu nemška registracija. Ampak ok, važno da sem prepoznala mojega ljubega Polota! Stopili smo ven in takoj sem ga odklenila z daljincem - sedaj je tudi njima bilo jasno da je avto moj. Poklicali smo okrepitve in najprej je prišla prva delegacija policistov. Sploh niso mogli verjet da se je avto dejansko našel, vsi so si čestitali med sabo in bili prav ponosni nase. Hotela sem odpreti vrata pa mi niso pustili da se ga dotikam. Končno so mi razložili da moramo počakat še forenzike. Čez pol ure so končno prišli s kombijem in na tla zložili razne kovčke in iz njih potegnili svoje čopičke in epruete. Začeli so ga mazati z belim prahom in pobirati odtise - najprej zunaj, nato pa še noter. Nato so ob oddtisih postavili številke in tako kot v filmih lepo vse pofotografirali. Ves ćas sem stala za fotografom in si ogledovala njegove fotografije. Nisem si mogla pomagati, da me tu ne bi zvila "poklicna deformacija" saj sem videla da ima ene nastavitve narobe nastavljene. Pa flash ni dobro obrnil, kar iz rok bi mu vzela tisti Canon in sama pofotkala tako kot se spodobi, ampak ok, naj jim bo - ne morem jim vzeti tega ponosa.

Po TEMELJITEM pregledu so mi rekli naj se usedem v avto in ga premaknem nazaj. Pogledala sem jih kot da so padli z lune in rekla: "What about that nail?!" Pod sprednjo gumo je bil namreč nastavljen nekakšen žebelj oz. kavelj, ki je bil pripravljen da mi prebode gumo v trenutku, ko bi prestavil avto nazaj. Forenziki in policaji so se spogledali in začudeno pogledali žebelj. Tako so bili navdušeni nad njim da so vsi potegnili ven mobilne telefone in ga pofotkali. Očitno bo to nova stvar ki bo zaokrožila po mailih med policaji. Forenziki so mi še enkrat namenili pogled, ki mi je sporočal: "Back off lady, we will do the job." Zato nisem raje nič komentirala, saj jim tudi tukaj nisem želela odvzeti ponosa - menda pa le niso tako usposobljeni kot mislijo, niso preveč pozorni na detajle.

No, avto sem nato premaknila nazaj, mašina je vžgala, vse je bilo ok, samo volan je malo poškodovan ker so mi na silo odstranili moje notranje zaklepanje. Odšli smo do policijske postaje in naredili zapisnik, sedaj sem spet ponosna lastnica svojega avtomobila! Edini problem je to, da so mi ukradli tablice in bo treba avto nekako pripeljati v Slo. Sem zahtevala, da mi napišejo potrdilo in so mi ga, vendar me skrbi da me bodo vsake pol metra ustavljali policaji. Še tega se mi manjka. Ampak bom po uspešno dostavljenem avtom v Slo napisala poročilo sem na blog kako je prepotovati pol evrope z avtom brez tablic.

Zanimivost vsega tega je tudi to, da sem v prtlažnjiku našla celo svoj dežnik in bulerje - policaji so se hecali da so čevlji vredni več od avta, ampak pustimo detajle, avto ima sentimentalno vrednost zame!!

Na policijski postaji sem videla že stare znance, en policaj je celo vprašal mojega "prevajalca": "Ej, dej jo vprašaj če se me spomni!" in ja, spomnila sem se ga, kdo pa si ne bi zapomnil čeških policajev ... Zelo so bili navdušeni nad mano, opazila sem da vejo kar veliko o meni, celo na enem od ekranov sem opazila da imajo odprto mojo spletno stran in da berejo moj blog na njej (ki ga pišem v angleščini), tako da morda danes objavim malo pohvalo za njih, ker so očitno moji zvesti oboževalci. Ves čas so me tudi nagovarjali da bi jih kdaj posnela, želijo si sodelovati v kakem filmu ... Skratka, iz tega izgubljenega avta je ratal moj češki fan club in največji procent ljudi v njem so policaji. Super. Ampak ok, saj so kar fajn ljudje!

Na koncu so mi dali roko in me povabili na kosilo. Ker me je čakal še en pomemben izpit na FAMU sem morala zavrniti ponudbo in odšla še zadnjič ponovit snov, nato pa se podala v boj! Dobila sem lepo devetko in pohvalo, profesor je rekel da menda še nekaj bo iz mene. Ga bom držala za besedo!

Zdaj pa grem pisat še zadnjo seminarsko, moj semester v Pragi se počasi izteka in zelo sem vesela te izkušnje! Se vidimo kmalu in povem še 123890123019283091932079412439 anekdot, ki so se mi zgodile v tem "mestu kulture".