Parkiraj me

large_parkiranj.jpgPravkar sem se prebila do postelje mimo vseh stojal, luči, kablov … Kuža Aron me opazuje v vsej tej zmešnjavi in si že ogleduje tisti srebrni kovček. Prav vidim mu v očeh, da bi ga rad pomarkiral. Seveda tega ne bo nikoli dočakal, saj na svojo kamero, ki se skriva v kovču, skrbno pazim. To ve tudi Aron.

Sedaj si je priboril večji del mojega vzglavnika in čaka, da ugasnem luč. Ampak dneva še ni konec.

V želodcu imam nenavaden občutek. Ne vem ali sem lačna ali prepolna vsega. Sploh ne vem kaj sem danes jedla. Tako hitro je dan švignil mimo mene ...

Kaj sem sploh počela danes? Prenašanje stativa, fokusiranje, pripravljanje mikrofona, čakanje v vrsti na bencinski črpalki z namenom da bi kupila DV kasetko za v kamero ... Sprašujem se zakaj te
kasete prodajajo ravno na bencinskih črpalkah! Mislim, saj me ne moti, jih vsaj povsod lahko dobim. Ampak zakaj ravno DV kasete? Zakaj ne aspirina? Tudi to bi bilo dobro dobiti na vsakem koraku. Sploh v vsem tem prometnem kaosu, ki ga prenašam zadnje čase.

Ko se vsako jutro pripeljem v Ljubljano, vsakič znova - še na pol transu od spanja - ugotovim, da je še vedno zaprta cesta mimo bodočega stadiona v Stožicah. Razočarano vzdihnem in grem po obvozu. To seveda pomeni, da mi bo vzelo dodatnih 15 minut jutra in nervozno pogledujem
na uro, saj nočem zamuditi predavanj. Ko mi že skoraj uspe zapeljati pred vhod na faks, me seveda doleti nova dilema - parkiranje.

Joj, to parkiranje!

Naredim krog, dva, in seveda nikjer ne najdem praznega prostora. Ko me že vse mine, se odločim da bom odšla v garažno hišo in plačala tistih nekaj evrov. Zapeljem do rampe in ugotovim da nikjer sploh ne morem vzeti parkirnega listka. Varnostnik mi naveličano pove, da je garaža namenjena samo lastnikom stanovanj oz. zakupljenim mestom. Super.

Pa ga po vsej tej kalvariji pustim avto kar nekje na pločniku. Bo že.

V glavi si že kujem pritožbo na "pajkovo službo" ali na "lisičje prijeme". Ali bi to sploh kaj pomagalo? Parkiranje mi je vzelo preveč časa, sploh pa volje. Jutri bom prišla z motorjem in ga pustila pred vrati.

Parkiranje sploh ne bi bil problem, če ne bi osebki na vodilnih mestih tako komplicirali. Na polno gradijo garaže in s tem jemljejo mesta prostim parkirnim mestom. V garažah pa ljudje ne parkirajo, ker je predrago. Kje je tu logika?

In kaj je z javnim prevozom? Nekoč sem ga uporabljala, sedaj ga niti pod razno ne želim več.

Razlogi:

  • javni prevoz mi je naredil veliko več stroškov,
  • skoraj vedno je prišel prekmalu ali prepozno,
  • prevozi so tako čudno razporejeni, da sem morala že ob 6h na
  • avtobus, če sem želela biti ob 8h na pouku (z avtom rabim samo pol
  • ure),
  • nevzdržna gneča (velikokrat sploh nisem prišla na avtobus, ker je
  • bil prepoln),
  • poleti obupno vroče ali pa pretirana klima,
  • pozimi prehudo gretje,
  • v vsej tej gneči so mi ukradli telefon,
  • pogost neprijeten vonj nekaterih sopotnikov,
  • naprimerno obnašanje določenih ljudi (pijanci, tečni neznanci ...) ...

Skratka, tisoč in en razlog zakaj mi javni prevoz ne odgovarja.

Veliko bi bilo rešeno že s tem, da bi bil javni prevoz brezplačen. V Novi Gorici so za to že poskrbeli. Ljubljanski konci pa "štrajkajo".

Ampak pustimo sedaj to … Škoda energije. Najraje bi se „parkirala“ v posteljo in zaspala. Ampak ne, ta noč bo še dolga. Še ta video zmontiram in zaprem oči …

LP, V.

oznake: