Noga, noga, nogica ...


Okej, a se lahko prosim konča saga slabe karme? Priznam da sem grešila! That's it, it's out, I'm guilty!!!

Za moje grehe se je tokrat (poleg avta) žrtvovala tudi moja noga. Ja, dolgo je bila z menoj, zdaj pa jo je nekaj pičilo in se je odločila da mi da zadnji udarec. V redu, sem se ji udala in jo odpeljala na urgenco. Joj, iskanje urgence v Pragi je bil zame še večji stres kot če bi snemala celovečerec ... Dva dni sem se prepričevala da ne rabim zdravnika, da bo vse ok, pa se je bolečina stopnjevala. In cele dva dneva sem iskala po internetu kot nora kje je kakšna javna - po možnosti angleško govoreča - klinika, ne pa zasebna. Moji češki prijatelji so me svarili, da znajo biti zdravniki opasni in zaračunati kar za neke neumesne storitve. Zato sem si res zaželela angleške storitve. Konec koncev sem tvegala svojo lastno nogo!

In moj preljubi prijatelj mi je danes končno našel naslov angleško govoreče urgence, aleluja! Najprej sem zjutraj seveda odšla na faks kot vsaka pridna študentka in se koncentrirala na vse kar mi je šolski sistem ponujal ... Seveda so moje misli skakale k nogi in bolečini, vendar sem zdržala do konca in se poskušala pretvarjati, da je vse v redu. Okej, stopnice so me izdale, ograje sem se oklepala kot da je konec sveta. Ampak sem prišla iz stavbe in se odločila da si pokličem taksi.

Kličem ... Kličem ... Okej nič! Ugotovila sem da mi je na češki številki zmanjkalo kredita. Fantastično, pa ravno zdaj. No, sem poskusila s slovensko številko pa mi je javilo samo: "Either this number is being cheeky or it doesn't exist." Cheeky. Hm. Vodafon se je malo pošalil.

Kaj pa zdaj? Kako naj pridem do bolnice? Spomnila sem se, da je dve postaji s tramom naprej parkirišče s taxiji. Prišepala sem do trama, šla nanj in se odpeljala. Izstopila sem in odšepala do taxistov. "Mluvíte anglicky?" sem takoj vprašala. "Ano," mi je prijetno odgovoril in vse sva se zmenila. Srce mi je zapelo veselo pesem: "Oh, vsaj nekdo govori angleško v tej Pragi!"

Peljala sva se do bolnice, bila je kar daleč stran in na hribu, tram ni vozil v njeno bližino, še dobro da sem vzela taxi. Malo me je sicer skrbelo kako bom prišla nazaj, ampak okej, se bom že znašla sem si rekla. Neizmerno sem uživala v vožni, dolgo se že nisem peljala v avtu in navdušena sem bila nad vsemi prometnimi zamaški in semaforji. Nekaj pešcev bi skoraj povozila in moje oči so se kar svetlikale od veselja in adrenalina. Še en lep ogled Prage. Tokrat ne iz policijskega vozila.

Taxist me je odložil pred vrati in hitro sem se znašla sredi ogromne, skoraj čisto prazne socialistične zgradbe. Okej, kam pa zdaj? Milijon oddelkov, vse v češkem jeziku. Razumela sem besedo CIZINSKY ODDELEK. Če prevedem: "Foreigners department". Super, morda me bodo dejansko razumeli!

Odšla sem tja in so me prijazno pozdravili: "Hello." Za okencem je sedela starejša gospa in me začudeno gledala. Razložila sem jim vse od A do Ž, bila je čisto tiho in na koncu rekla: "Sto padesát českých korun." Ammm, kaj? Še enkrat sem ji razložila da imam evropsko zavarovanje, pa mi je v češčini razložila da je to za administracijo. Mhm, okej.

Med njeno "administracijo" sem začela razmišljat zakaj se imenuje oddelek za tujce, če z menoj ne govorijo angleško. No, vsaj počasi in razločno je govorila, tako da sem jo celo razumela. Še nekaj je znala reči po angleško: "Insurance card." In sem ji dala. Potem mi je razložila kam naj grem.

Odšla sem eno nadstropje nižje. Hodniki so bili prazni in meni osebno neokusni. Tipična bolnica. K sreči so imeli dvigalo. Presenečalo me je dejstvo da ni nikjer čakalnih vrst. Hm, kako jim to uspeva?

V spodnjem nadstropju sem našla tablo, kjer je celo pisalo spodaj v angleščini: "Foreigners reception"! No, to je bilo usmerjeno tja od kjer sem prišla. Zdaj pa moram najti zdravnika. Toliko vrat! Potrkala sem na ena in odprla mi je neka zdravnica. Spet sem ji mogla razložit od A do Ž, tokrat sem uporabila še več pantomime, ker me ni popolnoma nič razumela. Kombinirala sem s svojo pokvarjeno češčino in razmišljala o tem da mora to pravzaprav izgledati simpatično, vendar se ni niti malo nasmehnila. Ni ji bilo preveč všeč.

Poslala me je na drugo stran zgradbe, kjer sem končno našla doktorja. Pregledal me je in takoj naročil rentgen. Rentgen je dejansko edina beseda, ki sem ga razumela. Šla sem spet iskat rentgen ... Takoj sem bila na vrsti, spet nobenega čakanja. Pri rentgenu sem se spet totalno nasmejala ker mi je dal zdravnik nekaj za podpisat in nisem nič razumela, kazal je na mizo in na trebuh, pa sem rekla da nisem prišla slikat telesa ampak nogo. Oba sva se trudila s pantomimo in se smejala, tokrat je imel moj "sogovornik" vsaj smisel za humor. Na koncu je s pantomimo končno oponašal porod, in sem takoj razumela da hoče da podpišem da nisem noseča, saj je to zelo nevarno za morebitnega otroka. Tako da ja, veste da zdaj nisem noseča, haha!

Imela sem torej pravi photoshooting noge, ugotovila sem da je proizvajalec tega rentgena Kodak, kar me je presenetilo. Med slikanjem noge sem ves čas razmišljala kakšno zaslonko in čas uporabljajo, vendat sem se kmalu spet zbrala in si rekla da se mi očitno od vseh tehnikalij že popolnoma meša. Poklicna deformacija!

Noga me je močno bolela, nastavljal mi jo je v vseh možnih položajih in si vzel res veliko časa, saj je umes še nekaj tolkel po rentgenu ker nekaj ni delalo. To mi je spet dalo vedeti, da sem na Češkem.

Po fotkanju sem morala spet do doktorja in bila takoj sprejeta. Skupaj sva pogledala mojo sliko na računalniku in ugotovila, da se kosti v njej razlikujejo od moje leve noge. Vse te drobne kosti so se mi malo premaknile tako da je prišlo do nekakšnega zamika. So me potem strokovno obdelali in me naravnali, namazali z nekim analgetikom in zafiksirali z nekakšno mutacijo gibsa in elastičnega povoja. Iz njegove češčine sem razbrala samo to, da ne smem stopit na nogo vsaj 3 dni, minimalno dva tedna pa ne smem odstranit opore. Potem pa spet na pregled. Vesela sem odšla ven, ker sem imela dovolj bolnic za danes in zunaj sem pomislila na to kako si je doktor zamislil da naj ne stopim na nogo, če sploh nimam bergel? Ampak ok, češka logika.

Noga me je po "ravnanju" še bolj bolela, počasi sem štorkljala proti izhodu in razmišljala o tem kako bom prišla nazaj do mesta. K sreči sem opazila da so zunaj parkirani taxiji, tako da sem takoj vzela enega. Ker tri dni ne smem iz postelje, sem se odločila da grem še v trgovino po zalogo hrane in wc papirja. Nabavila sem dve polni vreči in potem počasi odšepala proti tramu, da bi me odpeljal domov. Hodila sem z vesoljno počasnostjo, pomoje se me je do Slovenije videlalo kako šepam. Ampak ok, pač pridejo taki dnevi. Na tramu sem tokrat k sreči dobila prost sedež, sicer bi me pobralo.

Od postaje do doma sem se komaj privlekla z dvema težkima vrečkama, ampak v srcu sem kar žarela saj sem vedela, da bo moje muke kmalu konec. Skuhala sem si juho in se zavila v topel kovter. Imam 3 povštre, tako da sem enega posvetila svoji nogi ki sedaj počiva. Vsake toliko me zaboli, sploh ko pomislim na ravnanje, uh, nikoli več!

Danes me je v šoli par magisterskih študentov prosilo, če bi jim lahko pomagala z njihovim filmskim magisterijem. Seveda sem rekla ja. Zdaj pa upam da se noga kmalu pozdravi, da lahko začnemo z akcijo! Najraje bi spotoma še sama magistrirala, ampak ok, najprej diploma! :)

Res se počutim neprijetno s tole nogo, v Pragi si brez zdravih nog praktično neuporaben! Ampak, Prague get ready! Valerija is just hibernating! Vse te dneve bom trojno nadoknadila, ko se pozdravim, o ja!

Kaj naj še dodam k temu nenavadnemu dnevu ... Pogrešam moj slovenski sonček, razdalja zna biti včasih problem. Ampak ostanejo mi sanje. In tam ni nobena razdalja prevelika ...

p.s. Za vse, ki ne marate svoje službe, naj povem da je lahko še slabše! Dejansko obstaja služba "pobiralec pasjih drekov" in včeraj sem ga ujela kako je na svojem štirikolesniku s cevko sesal vsak pasji kakec posebej in se tako ustavljal pri vsakem drevesu ... Da ne omenjam vonja, ki ga je puščal za seboj. Imagine.