Nazaj v srednji vek ...

Sedim na edini mehki stvari v tem stanovanju: to je kosmati tepih, ki mu ne morem določiti nobene barve. Nekako prevladuje modra, ampak se verjetno v njem skrivajo vsi odtenki tega sveta. V Ikei sem kupila tisto malo klasično mizico za 4€ in je to sedaj moja računalniška miza. Ugotovila sem, da mi je na tleh še najbolj udobno. Sedim torej sredi sobe na tepihu, pijem lipin čaj in tipkam v tole mojo malo prenosno pisarno. Po glavi mi hodi milijon misli, še vedno nisem dokončala domače naloge ... Nimam motivacije. Ampak do jutra bo nekaj nastalo, vem da bo. Potem pa ob 7h zjutraj spet loviti tram, oh ja, pa saj je zanimivo. Najbolši del jutranje vožnje s tramom je postaja I.P. Pavlova, ko se tram ustavi za malo več časa in potem kar naenkrat požene s tako hitrostjo, da se počutiš kot da letiš. Ja, vedno najdem malenkosti, ki mi polepšajo življenje ...

Danes sem si želela mirno nedeljo, ker sem včeraj ugotovila da živim v pretežno mehiški soseski (takole izgleda kadar se preveč veselijo: http://www.youtube.com/watch?v=xzjRwcGhwFQ) in je bilo zvečer še bolj divje kot ponavadi, zato sem šla spet pozno spati in sem se danes počutila kot skuhana spužva. Najprej sem želela pobegnit nekam ven iz Prage, vendar je tudi Nick obležal v postelji, zato sem se odločila, da grem v bližnji park, ker je kar velik in je zato nekakšen približek moje ljube narave.

Pa grem počasi proti parku in besno tipkam po iPodu, ker mi je ravno zmanjkalo baterije, jaz pa sem želela poslušati nekaj glasbe, ki bi me sprostila v parku (primer: http://www.youtube.com/watch?feature=fvwp&v=gcYLO8haYas&NR=1), ker si ne želim poslušati brzečih avtomobilov in tramov, ki se jih sliši kljub zavetju dreves. No, ko že ravno vstopam v park in se zagreto ukvarjam z iPodom, naenkrat dobim občutek, da je okoli mene veliko ljudi. Pogledam naokoli in ugotovim, da so vsi oblečeni v viteze! Za trenutek sem pogledala nazaj v iPod in si rekla: "Ojej Valerija, verjetno še sanjaš." Ampak ko sem spet pogledala naokoli, se ni nič spremenilo. Cel park je bil poln vitezov! Kar obstala sem sredi poti. Dokler me seveda ni skoraj poteptal konj. Iz vsega tega kaosa sem ugotovila, da imajo ravno v tem parku in ravno danes nekakšno viteško zborovanje in turnir, kar mi je sicer všeč, ampak ni bilo to kar sem si zaželela na to mirno nedeljo. Nekaj časa sem jih še opazovala, vendar sem odšla počasi proti domu, saj je bilo vse skupaj preveč kaotično in glasno. Danes se mi ne da nazaj v srednji vek.

Zato sem se vrnila lepo v stanovanje in si pogledala film Gandhi, ki mi je bil nadvse fantastičen, ne vem zakaj ga nikoli prej nisem videla ... Potem sem se pa lotila pranja perila. No, v bistvu sem prala brisače in kopalni plašč, zadnje čase bi kar vse prala, ker mi tako lepo diši novi mehčalec! Ljubim vonj po opranem perilu, danes sem se prav zamislila nad tem dejstvom in še malo uživala v njem.

Moje uživanje v mehčalcu je zmotil pogled na strop. Ko sem bila tako naslonjena nazaj in opazovala strop, sem začela razmišljati, zakaj je moja stropna luč postavljena točno na tisto točko na stropu. Nobene logike ni: ni na sredini, ni na tretjini, ni v zlatem rezu ... Izgleda kot da je čisto naključno. Res ne razumem, že veš čas razmišljam o tem. Tudi včeraj sem opazila pri Nini v stanovanju, da je stikalo za luč postavljeno tik pod strop, strop pa je visok skoraj 6 metrov. Kdo bi ga lahko sploh dosegel? Tudi če stopiš na stol si premajhen. Nina je opazila, da mi pogled uhaja tja in dodala: "Češka logika, kdo bi jo razumel." Vsekakor sem se strinjala, tako da tudi pri moji stropni luči dodajam to ugotovitev.

Jutri imamo spet pouk, vstati moram (po mojih merilih) prezgodaj. Ampak imamo vsaj zanimiv predmet za dobro jutro: Director's tools. Eden mojih ljubših predmetov, kjer spoznavamo zanimive režijske tehnike in tudi na konkretnih primerih vidimo kaj je dobro in kaj slabo. Jutri bomo menda videli veliko slabih primerov in potem še sami probali izvesti kaj podobnega. Slabe stvari nam bodo šle verjetno dobro? Kako lahko slabo stvar narediš dobro? Je potem še slaba? Bomo videli.

Še vedno mi ne grejo iz glave nekateri sošolci iz Amerike. Ves čas sprašujejo in se čudijo zakaj nimamo svoje rugbi ekipe, ne razumejo da (prvič) v evropi tega športa nekateri sploh ne poznajo, (in drugič) pri nas ni praksa, da bi vsaka fakulteta imela svojo rugbi ekipo in potem neka velika prvenstva. Res se počutim kot v filmu, sem mislila da se v realnosti take stvari ne dogajajo. Zdaj moram vsak dan poslušati njihovo pritoževanje in teorije o tem zakaj naj evropejci ne bi marali rugbija ... Joj, to je preveč. Ampak ok, v ZDA imajo drugačno filozofijo.

Na splošno mi je zelo všeč, da imam sošolce tudi z drugih kontinentov in da profesorji to zelo upoštevajo v svojih predavanjih. Šele zdaj sem zares ugotovila, da se filmski svet na drugih kontinentih precej razlikuje od našega evropejskega (kaj šele slovenskega). Ne gre samo za filozofijo, velik poudarek je tudi na opremi in seveda produkciji ... Čisto drugi postopki. Ampak je to zelo kul, ker tako obdelamo čisto vse in tudi sošolci mi povejo stvari iz prve roke. Zelo poučna izkušnja.

Malo zamujam s pisanjem mojega češkega dnevnika, še vedno si ne morem zapomnit vseh slovničnih pravil in veliko besed sploh ne znam prebrati, kaj šele izgovoriti ... Upam da mi do torka rata, ker imam nek govorni nastop. Se mi že tresejo kolena! No, v bistvu se mi ne :) Prav veselim se že, ker vem da mi bodo na koncu verjetno tekle solze od smeha. Ta Češka je res smešna, ne morem si pomagat.

Čakam na sneg, menda bo zapadel že ta teden. Jaz sicer ne verjamem, ampak se šušlja po praških ulicah ...

Včeraj sem med čakanjem na prijatelje napisala eno pesem in se nato še malo poigrala s kamero in nekaj zmontirala, tukaj je rezultat mojega čakanja: http://vimeo.com/29529394