Misija opravljena, Singapurska mafija na moji strani

Živjo!

Spet pišem blog ... Že dolgo ne tako utrujena. Ampak hkrati vesela. Danes je spet bilo pestro. Sploh ne vem kje naj začnem!

Poskušam od začetka, upam da se bom sploh spomnila vsega.

Torej najprej zajtrk, 7:00 (doma nikoli ne vstajam tako zgodaj, morilska ura). Kosmiči, riž, jajca, zelenjava, curry ... Klasika. Vse pekoče seveda. Pogrešam kruh in sir, to bi mi trenutno zelo pasalo, ne pa čili na vrhu curryja. Ampak ok, vsaj lačna nisem.

Po zajtrku: sestanek z vodjo foto oddelka, izposoja foto stojala, protokol in proces stoletja (že cel teden pišem da hočem stojalo pa me samo pošiljajo okoli) ... Ampak danes sem ga končno dobila. Seveda največjega možnega, čeprav sem zahtevala izključno manjšega, ker kar precej hodim okoli in me že vse boli od prenašanja težkih stvari.

Potem studio time. Nič kaj zanimivega tam, čudna atmosfera. Sem se odločila da se odpravim na največje vrtečo kolo na svetu in morda ujamem kak dober kader v tistem koncu mesta. Pa so mi načrt prekrižali eni lokalni umetniki, so rekli da nikjer ne bom dobila bodeče žice (vsak dan poslušam to, zelo ne-vzpodbudno). Pa sem odpovedala moje vrteče kolo in se v tistem trenutku odločila da najdem bodečo žico pa če je konec sveta!!!!

Zdaj pa dovolj!

Kar je preveč, je preveč. I want = I get.

In sem šla - otovorjena s kamero, stojalom, vodo, zvezkom in ostalimi potrebščinami, zunaj pa čez 30 stopinj, sonce in 90% vlaga. Rezultat? Litri in litri potu, mokra majica, sol od potu v očeh, v rokah brisača za brisanje potu, akcija! Nihče me ne bo prepričal, da se nekaj ne da. I want = I get. Trma trmasta.

Prehodila sem dobesedno cel Singapur. Od vrat do vrat. Nihče ni vedel kje dobiti žico, vedno odgovor: PREPOVEDANO. Me ne zanima. Hočem. In sem iskala. Na koncu sem prišla do zanimivih rezultatov, dobila sem nenavadne kontakte, naslove, ideje ... Pravzaprav sem zašla v samo podzemlje te nenavadne države. Zdelo se mi je kot da sem prehodila cel svet. Ko me je že 89234892314 človek poslal do nekoga, sem končno začela dobivati nekaj pozitivnih namigov. Morda mi jo vendarle uspe najti! Ste se kdaj že znašli sredi Singapurja in iskali bodečo žico? Pravzaprav se je moja inštalacija spremenila v performans, moj cilj je bil da jo najdem.

Naenkrat sem se znašla v temnem predelu tega navidez čistega mesta. Prvič sem na tleh videla smeti in ljudje okoli mene niso več angleško govorili. Počutila sem se kot vesoljec. Na oči sem si poveznila moja rdeča sončna očala, si obrisala pot in se poskušala zliti z okolico. Seveda ni šlo, saj sem imela natovorjeno celo snemalno opremo. Pa sem poskušala vsaj imeti prijazni obraz in mislim da se je splačalo.

Odprla sem vrata zadnjega naslova, ki sem ga dobila in vstopila. Tema, zatohel vonj in ventilator na stropu. Vse v rjavi barvi. Temno. Sem to že omenila? Na sredi sobe najstarejši gospod kar sem ga kdaj videla v življenju. Joj. Takoj sem pomislila na to, da definitivno ne zna angleško. Pozdravila sem in vprašala: "Ste vi gospod Tan?" Odgovoril mi je skrivnostno: "Kdo sprašuje?" Takoj sem se predstavila in naredila kakšne 15 minutni uvod, že stotič danes sem razlagala za kakšno inštlacijo gre (hm, dobra promocija pravzaprav, zdaj ve pol Singapurja) in pustil mi je da govorim. Na koncu je rekel NE. Sem mislila da "ne" pomeni, da nima žice. Vendar je to pomenilo da on ni ta človek. Tan prihaja. Ve da ga iščem. Hm, zanimivo. In sem počakala.

Čez nekaj časa je prišel, jaz sem si medtem brisala potno čelo. Ventilator ni veliko pomagal.

Znašla sem se z oči v oči z gospodom Tan-om. Še enkrat sem vse razložila in nato me je peljal nekam zadaj. Za starim železom je ležala velika škatla. Zalepljena je bila in prašna.

TUKAJ JE, mi je rekel. 20 dolarjev.

To je to!!!!! CEL TEDEN SEM PORABILA ZANJO AAAAAAAAAAAAAAAAAAA!

Ampak jo imam, zdaj imam v sobi 50m bodeče žice, pravzaprav lahko povem da je kar prava, ker sem se že malo porezala po nogi. Nič hujšega. Sem jo zavila v rjuho, mislim da bi moralo biti zdaj varno.

Torej, dobila sem žico in se znašla na cesti. Celotna snemalna oprema + 50m BODEČE žice. Kaj zdaj?

V tistem predelu nobenega taksija, sama pa sem komaj nosila vse skupaj. In sem nekako šla. Korak za korakom. Počutila sem se izpolnjeno, ponosno. Končno jo imam! Kako se jim bodo jutri svetile oči ko bom prišla v galerijo! Pa tako so mi vsi govorili da je nemogoče. Zdaj pa imate!

I want = I get.

Prehodila sem še drugo polovico Singapurja in našla prvi taksi. Odpeljal me je do hotela (najprej se je zelo zmrdoval ker ni dovolil žice v avto, ampak je potem podlegel mojim prijemom).

Privoščila sem si najdaljši tuš v mojem življenju in svoja oblačila direktno odnesla v pralni stroj. Od vsega tega jih je treba kar razkužit in sicirat!

Potem sem si privoščila dobro (spet pekoče) kosilo in se opravila v mesto. Kopanje 60 nadstropij visoko, razgled nad mestom, skorajda nad celim svetom. Neprecenljivo. Jutri se vrnem in naredim nekaj kadrov in dodam več slik. Zdaj preprosto ne morem. Utrujena.

Spodaj vam dodajam tudi nekaj kadrov iz mojega videa, ki bo na razstavi, samo nekaj za pokušino, ampak vas hkrati prosim da ostanejo tukaj na blogu, ker gre za avtorske pravice.

Toliko zaenkrat, vse vas pogrešam in se vidimo v rodni deželi!

Še ena lekcija današnjega dneva: vsaka želja je mogoča, če si dovolj vztrajen. Don't let someone who gave up on their dreams talk you out of yours.

Več pa jutri!

p.s. Ker mislim, da se slike tukaj ne bodo prikazale cele (odrezane bodo) jih prosim poglejte na tej povezavi: http://img10.imageshack.us/img10/7082/singapur6.jpg