Ko si želiš zaspati ...


Danes si po dolgem času želim zaspati prej kot običajno (običajno je zame tam nekje 4 zjutraj). In ko že končno hočem zaspati, ugotovim, da ne morem. Še vedno namreč čakam, da se vse kasete presnamejo s kamere na računalnik. Ne maram tega presnemavanja. Res mi je všeč ta novejša tehnologija, ko samo kopiraš clipe na računalnik z enim klikom in je to to. Mogoče je pri tej "starejši" zadevi boljše samo to, da lahko v "realnem času" gledaš kaj si posnel. Ampak tako ali tako greš še milijonkrat čez v montaži, tako da je to zame dvojna izguba časa.

Ne predstavljam si kako so včasih delali stvari še na film, teoretično že vem, ampak praktično pa nimam dosti izkušenj. Morda so toliko bolj pazili kaj posnamejo, saj je bilo "škoda filma". Pomoje bi bilo kul, da tudi sama malo snemam na film, da ne trošim nepotrebnih minut in se res potrudim. Podoben "eksperiment" sem že naredila pred časom in sicer v fotografiji. Ukvarjati sem se začela z analogno fotko in tako kmalu ugotovila, da me vsak "klik" nekaj stane - film je drag, kemikalije so drage, papir je drag ... Vsekakor dobro premislim preden pritisnem na sprožilec. Zanimivo mi je opazovati ljudi (okej priznam, tudi sama sem kdaj na tem mestu), kako naredijo po 300, 600 fotk in potem vse shranijo na računalnik nekam v xyz mapco in potem tega nikoli več ne pogledajo, niti ne najdejo (hm, zakaj se mi zdi da zdaj opisujem sebe?). Ampak odkar sem se vrgla v analogno fotko, mi to odlično pride prav v "digitalnem svetu". Tak eksperiment bi morala narediti tudi s filmskim trakom. Ampak žal zaenkrat nimam opreme in spet sem brez denarja.

Ne vem kako mi uspe, ampak takoj ko dobim kakšno nakazilo za opravljeno delo, mi nekako uspe vse zapraviti. Tokrat sem si privoščila nov fotoaparat, Canon EOS 550D (še vedno čakam dostavo, saj sem naročila preko interneta). Priznam, da sem ciljala na 7D ali 5D, vendar mi finance to (zaenkrat) ne dopuščajo. Ampak, okej, ni konec sveta, tale 550 je pravzaprav prav super, saj ima karakteristike skoraj iste kot 7D. Najvažnejše mi je bilo seveda snemanje full HDja, ki ga žal moj dosedanji Canon EOS 40D nima. Joj, tako sem se navezala na mojega 40D, da mi ga bo zelo težko zamenjati ... Pomoje ga bom še vedno uporabljala. Na skrivaj, če ne drugega. Čeprav razmišljam o tem da bi ga prodala. Ne vem. Toliko lepih let sva preživela skupaj. Za toliko lepih trenutkov sva poskrbela, da so postali večnost. Ampak čas mineva, stvari se spreminjajo, denar mora krožiti in stvari prav tako. Spreminjamo se tudi ljudje, spreminjajo se živali ... Prav res se vse spreminja. A ni to lepo? Sprememb se ne smemo bati.

Ah, še pol ure, pa bo presneta zadnja kaseta! Kaj naj še napišem medtem? Okej, saj se hecam, idej imam neskončno, ampak se mi ne da razmišljat.

V bistvu sem danes dobila že prvo idejo za diplomsko nalogo (ki bo začela nastajati naslednje leto verjetno). Ne povem še nič, ker zadeva zori. Ko bo dozorela, jo bom izlila na tale blog :)

Danes sem želela na predavanje v Hišo Eksperimentov z naslovom "Zakaj ljudje spimo?" pa nisem prišla noter! Preprosto preveč ljudi je bilo pred mano in veliko nas je z dolgim nosom ostalo zunaj. Očitno si toliko ljudi želi vedeti zakaj ravno eno tretino svojega življenja prespimo. V bistvu sem nedolgo nazaj tudi sama imela svoje misli zapolnjene s tem vprašanjem in prišla do zanimivih ugotovitev. Pa sem jih zdaj že veliko pozabila. To je to, ker si ne zapisujem stvari! Pa premalo spanca vpliva na spomin in jaz sem fenomenalen primer tega. Malo spanja - malo spomina. Okej, ni še kriza, ampak čutim, da me spomin na momente izda. "Tudi ti, Brutus!"