Katastrofalen dan ali: Kako sem si ogledala Prago iz zadnjega policijskega sedeža


Na začetku bi najprej pokazala tole fotografijo zgoraj. Slikala sem jo z iPodom, medtem ko sem se vozila na zadnjem sedežu policijskega vozila. To je bil šele začetek. Ostalo izdam spodaj v opisu mojega današnjega dneva.

Sreda, 12. oktober (ali "stržera, 12. ržijen" kot to izgovorijo Čehi)
V noči s torka na sredo se trudim zaspati. Ne gre mi. Ura je že 4 zjutraj. Nekaj je narobe, počutim se nenavadno. Ampak ok, menda je polna luna. Ob 6:00 že sedim na tramu in se peljem v šolo. Kje je sonce? Zunaj je še čista tema.

Ob 6:30 prispem v šolo. Še vedno tema. Totalno neprespana se pospenjam po stopnicah do četrtega nadstropja. Zdi se mi da zamujam, zato hitim. Vsa zadihana prispem pred učilnico in ugotovim, da je zaklenjena. Nikjer nikogar. Pogledam na mobitel, da preverim datum. Zaenkrat vse štima. Kmalu pridejo še preostali trije sošolci. Usedemo se na stopnice in čakamo. Profesorica nikoli ne zamuja, skrbi nas.

Čez 10 minut pride. Opravičuje se v češčini, moji možgani še napol spijo, vendar jo razumem. Tram ji je speljal pred nosem, menda je stekla pred njim in ko se je postavila pred vrata, jih je voznik zaprl pred njenimi očmi in speljal. Zakaj se mi to zdi popolna klasika? Ne maram tramov.

Začne se pouk. Čez okno opazujem Karlov most, ki je v tej jutranji uri še prazen, nikjer nobenega turista. Tako prazen je zelo lep. Reka Vltava se počasi vali mimo naše šole, spremljam jo s pogledom. Na njej je nežna meglica, ozračje je sivo. Svetloba počasi postaja bolj intenzivna, sonca ni nikjer. Samo dež neizmerno tolče po oknih. Začutim kako sem premočena, dežnik mi ni nič pomagal. Občutek mokrih nogavic in vlažnih rokavov me za trenutek zmede. Kmalu se spet posvetim pouku.

Nazaj sem dobila rezultate prvega češkega kolokvija. Pisala sem B. Zelo v redu. Poleg ocene je profesorica še napisala: WATCH ON GENDERS! Ja, krivci za mojo oceno B (in ne popolni A) so torej spoli predmetov. Kako naj vem da je v češkem jeziku banana moškega spola in tramvaj ženskega?! Totalen kaos, to mi res ne gre. Sem pa vesela da sem se pri dialogih in pisanju odrezala fantastično, to mi osebno največ pomeni. Samo nekateri akcenti na črkah mi še kravžlajo možgane, ne morem se navadit da imajo čehi pač 10 več črk v abecedi kot mi.

Okej prav zamislila sem se zdaj za sekundo ... Nikoli v življenju nisem niti pomislila na to, da bi znala češko. Kam gre ta svet?

Po koncu pouka sva s profesorico odšli do narodnega gledališča, kjer sva kupili karte za nocojšnji balet. Obe si namreč deliva strast do opere, baleta in gledališča, tako da greva večkrat skupaj. Nocoj naj bi bila ena najbolj zaželjenih baletnih predstav! Kako je bilo, pa povem pozneje ...

Preden sva se s profesorico poslovili (ura je bila 10 zjutraj) mi je podarila še kaseto "LEARN CZECH" in mi rekla da jo ima že zelo zelo dolgo vendar je ne rabi, ker nima kasetarja in da jo lahko imam, če ga slučajno imam jaz. Sem bila vesela in rekla: "Oooo, super, ja, kasetar imam v avtu, bom poslušala 7 ur med vožnjo nazaj do Slovenije, haha!" In sva se nasmejali, dala mi je kaseto. Odšla sem domov.

Med vožnjo s tramom sem se spomnila, da bi bilo mogoče dobro da si končno kupim mesečno, ker je morala Maria včeraj dvakrat plačati kazen ker se je vozila brez karte (v obe smeri so jo pregledali). Ker sem končno želela postati vzorna uporabnica javnih prevozov, sem odšla do občine, kjer izdajajo te karte. Najprej je bila seveda klasika - na okencu je pisalo, da pride čez 5 min nazaj. Po dobre pol ure čakanja se na okencu pokaže zelo stara in čemerna gospa. Takoj sem vedela koliko je ura. Ampak ok, ji bom dala priložnost. Najprej pozdravim v češčini (sem se naučila, da z angleškim pozdravom takoj dobiš rdečo luč). Prijazno mi odgovori. Nato nadaljujem v angleščini. Pogled na njenem obrazu se je spremenil iz prijaznega v popolnoma zaničujoč. Tukaj res ne marajo tujcev. Rekla sem, da bi rada trimesečno študentsko vozovnico za tram. Poskusila sem tudi v češčini, Maria mi je dala njeno prejšnjo (že pretečeno) karto, tako da sem ji tudi pokazala kaj hočem. Zraven sem dodala tudi študentsko izkaznico na kateri je poleg slovenščine napisano tudi v angleščini INTERNATIONAL STUDENT CARD, dodala sem tudi uradno potrdilo moje češke šole, s podpisom in štempiljko na katerem piše, da potrjujejo da sem njihov študent. Gospa me je pogledala, kot da sem padla z lune in se začela dejansko dreti name, da to ni ISC karta! Presenečeno sem jo pogledala in rekla, da če razume da ISC pomeni INTERNATIONAL STUDENT CARD. Nadaljevala je z dretjem v češčini in sploh ni hotela gledati mojih dokumentov. Skratka, to make long story short - totalno me je nadrla v češčini, sploh mi ni hotla prodat karte. Seveda mi je to potegnilo živec in sem ji rekla, da okej, od zdaj naprej se bom še vedno zastonj vozila na tramu, če me slučajno kdo ustavi in pregleda bom naredila totalno štalo in rekla naj kar pokličejo policijo. Ne mislim se več ukvarjati s temi čehi, najedajo mi z vseh strani.

In sem odšla nazaj ven na dež in na tram. Brez karte seveda. Ampak pomirjena, ker sem se odločila da iz principa ne dam niti enega centa za češki javni prevoz. To je to.

Preden sem odšla domov, sem se odločila, da grem še po avto, da ga spet prestavim na bližjo lokacijo, ker sem ga dva dni nazaj morala prestaviti malo dlje. Končno prispem do ulice kjer sem parkirala, in počasi hodim dol po klancu v smeri proti avtu ...

Naenkrat obstojim pred trgovino Army Shop, kjer sem parkirala avto. Zdelo se mi je, da se mi blede. Na mojem parkirnem mestu je bil parkiran drug avto. Okej, kaj se dogaja?! Stala sem zagotovo 5 min na mestu sredi ceste, pral me je dež, veter je tako močno pihal da sem se komaj držala dežnika. Misli so mi zablokirale. Čez 5 min mi končno pohupa avto naj se umaknem s ceste. Stopim na pločnik, še vedno strmim v tuj avto in naenkrat me popadejo mračne misli. Okej, kje je avto?!?!??!?!!

Panično gledam naokoli, hodim po ulici gor in dol in razmišljam, če se mi mogoče blede. Ulica je bila kar dolga, avtov pa neskončno. Skoraj vsi so bili srebrni, umes je bilo nekaj rdečih. Moj avto pa je živo zelen! Panično sem iskala vsaj odtenek zelene barve, vendar ni bilo niti koščka trave v bližini, kaj šele moj mali zeleni avtomobilček.

Kaj zdaj? Koliko je številka češke policije? Koliko je številka vlečne službe? Upam, da so mi ga odvlekli stran. Prosim, prosim ... Begam po ulicah in si ponavljam te besede.

Nekaj ulic naprej vidim v daljavi vlečno službo, ki ravno naklada en avtomobil. Hitim tja da jih ujamem, močno mi dežuje na obraz, zebe me. Ujamem jih tik preden speljejo, potrkam jim na okno. Odprejo in takoj utihnejo, ko slišijo tuj jezik. Okej, kaj je s temi čehi in angleščino!? Resno!! No, nekako mi vsaj na list uspejo napisat številko policije, ki je 158. Super.

Ugotovila sem, da ne vem koliko je številka moje registrske tablice. Staršev nisem želela klicat, ker bi od njih najprej dobila eno veliko goro kritike, v tem stresnem trenutku pa sem se morala zbrati, ne pa da me nekdo še bolj pobije na tla. Konec koncev kaj pa sem naredila narobe? Avto je bil zaklenjen, imela sem celo fizično klučavnico na volanu. Več ne bi mogla narediti. V takih trenutkih si želiš samo podpore. Že tako ti vse dol pade, črne misli ti preplavijo celoten razum in stiska te v srcu ...

Odšla sem proti domu. Spomnila sem se, da sem prejšnji vikend nekaj fotografirala avto na izletu, kot da bi vedela da bom te slike še kdaj rabila. Čez pol ure sem končno prišla domov, premočena in premražena do kosti, popolnoma pobita na tla. Takoj sem zletela za računalnik in našla fotografijo z registrsko tablico. Pokličem policijo in najprej mi vržejo dol. Takoj ko sem jih uprašala če govorijo angleško. Halo, kaj če bi bila v hudi nevarnosti?! Obup. No, v drugo so me nekam prevezali in končno so znali malo angleško. Povem ji registrsko tablico in začeli so preverjati, če so mi slučajno avto odvlekli stran ...

Čez 5 min mi povejo nazaj: "No, your car is not in our registry. It was stolen. Please go to your nearest police department." Kaj lepšega bi si želela slišati na ta popolnoma mrzel, siv in deževen dan ...

Povedali so mi kje je najbližja policijska postaja. Odšla sem tja. Pozvonim, spustijo me noter. Pričakovala sem veliko ljudi, pa sem bila tam poleg policajev samo jaz. Najprej so mi takoj želeli pomagati in ko sem spet vprašala če kdo govori angleško, so me samo poslali v čakalnico in rekli: "Wait." in sem čakala. Čakam 15 min, čakam pol ure, čakam eno uro ... Okej, a se hecajo?! Grem spet do pisarne in potrkam in se že želijo pogovoriti z mano, nato pa spet rečejo "wait" ko slišijo angleški jezik. Umes sem z mobitelom posnela še tale video, haha čakalnica me je tako nervirala: http://www.youtube.com/watch?v=VG3nSg56wu4

Čez 5 min sem vstala, šla spet v pisarno in rekla - tokrat po češko - če me zajebavajo. Tokrat so takoj vstali in stopili ven. Nekako s pantomimo in risanjem sem jim razložila to glede avta, še enkrat so preverili v registru in res je bil ukraden. Ko sem jim povedala ulic, sploh niso vedeli kje je to. Še kakih 15 min sem morala čakati, ne da bi vedela kaj se dogaja. Naenkrat sta do mene prišla dva policaja in rekla naj grem z njima.

Šli smo ven, odprla sta mi vrata od policijskega vozila. Zadaj seveda. Za rešetkami. Uprašala sem kam gremo, sta samo nekaj pomajmara v češčini. Usedla sem se in z neprijetnim občutkom sedela kot največji zločinec na zadnjem sedežu. Seveda si noben od njiju ni pripel varnostni pas.

Vozili smo se dobre pol ure, šli smo po poteh, ki meni niso znane. Naenkrat se je nazaj obrnil policaj in me uprašal kam zdaj. Dojela sem, da želita najti ulico. Ampak šli smo s popolnoma druge strani, nič mi ni bilo jasno. No, vseeno sem ju usmerjala (hvala bogu da sem imela učno uro češčine o usmerjanju). Našli smo ulico.

Uprašala sta me kje je zdaj moj avto. Že stotič sem jima rekla, da ga ni tam in da je ukraden. Končno sta dojela. Spogledala sta se in nekaj pojamrala, nato pa smo se vozili nekam izven Prage. Še vedno mi ni bilo jasno kam gremo. Ampak si je bilo lepo ogledovati Prago iz toplega avtomobila, zunaj je še vedno deževalo in bilo je totalno mrzlo.

Po kar dolgi vožnji smo prišli nekam na obrobje Prage. Odprla sta mi vrata in me peljala na drugo policijsko postajo. Pospremila sta me noter, nekaj povedala ostalim policajem in odšla. V mislih sem takoj imela spet temno misel: "Ojej, kako bom našla nazaj, sploh ne vem kje sem."

Ker se mi ne da več pisat (zelo sem utrujena), lahko na kratko povem, da sem na tej postaji čakala še dodatni 2 uri (nobenega ni bilo pred mano, tako da nimajo izgovora). Najprej se je z mano pogovarjal nek načelnik policije, ki je pomoje zastopil več kitajsko kot angleško, ampak sva se vse pogovorila s pantomimo in risanjem. Potem po kaki uri je prišla še policajka, ki je celo govorila angleško. Prav srečna sem bila, da končno nekdo govori angleško, edina je bila ki sem se ji lahko spovedala in normalno povedala svoje misli. Res sva se ujeli. Na koncu me je povabila celo na pijačo ...

Ampak če se vrnem k zgodbi. Ja, naredili smo zapisnik, podpisat sem morala 4 papirje, avto sedaj menda intenzivno iščejo, čeprav ne vem ali ga bodo našli. Pogrešam ga, ker sem bila nanj navezana že iz otroštva, to je mamin stari avto. Ni vreden veliko, ima pa veliko lepih spominov in dejansko mi je zelo simpatičen, saj je posebne barve in prijetnega retro videza. In ja, ima sentimentalno vrednost ...

Kakorkoli že, po petih urah preživetih na policijski postaji so mi rekli da naj grem domov z avtobusom, vendar sem naredila totalno štalo in rekla da ni šans da grem zdaj še iskat kje sploh je avtobus in da ne bom dala niti centa za njihov javni prevoz. Pa me je policistka potem zapeljala do doma do vrat in sem si še malo ogledovala prago iz policijskega avta ...

Domov sem prišla zelo utrujena, cimra mi je skuhala bučno juho. Prišel je še njen prijatelj in skupaj smo opravljali čehe, kar mi je bilo zanimivo, ker sta dejansko oba čeha, ampak ok ... Baletno predstavo sem zamudila, šla sem samo pod vroč tuš in v posteljo. Govorila sem še z mati po Skypu in seveda dobila tri kile negativne energije, tako da sem se potem samo zavila v topel kovter in poskušala zaspati. Ni mi ratalo, zato sem si zdaj pogledala še en film, pravkar sem tudi oprala perilo in ga obesila. Še vedno so moje misli pri ukradenem avtu, upam da se ima lepo kjerkoli že je, pogrešala ga bom zelo ... Če pa ga najdejo, pa bo tudi še veselja polna skleda. Ampak ok, vsaka stvar se zgodi z razlogom, verjamem da je tudi to za nekaj dobro. Avto je bil že star in kar nevaren, v tem svetu imajo vsi velike in močne avtomobile, morda bi se lahko vame zaletel kak večji avto in bi me stisnilo v tem malem jajčku. Tako da je bil ta nesrečni dogodek dejansko verjetno zelo srečen za moje življenje. Material things come and go...

Zdaj se bom naspala, jutri ne bom šla v šolo ker se mi zdi da sem se zaradi vsega zelo prehladila in mi je padla imunska odpornost. Počivala bom v topli postelji in šla morda na čaj k sosedu. Pogledala bom kak film in naredila še nekaj nalog za faks. To je pa to. Zima se bliža, vreme je katastrofalno ... V meni se je - kljub današnjemu neizmerno slabemu dogodku - spet zanetil ogenj sreče, ki se počasi veča in vem da bom kmalu spet stara vesela Valerija. Upam samo, da me družina ne bo preveč sekirala zaradi tega, to me namreč najbolj prizadane, pa naj se sliši še tako klišejsko.

Jutri je nov dan, morda pa so to vse skupaj le slabe sanje ...

Komentarji

Valerija, s teboj žalujemo za veselozelenim jajčkom..
.. in ti želim/o vse najboljše, & hitričku okrževajučku!
+ itak občudujemo tudi vse pozitivne (energetske in narativne) izpeljave na koncu tvojih blogpostov (tale bo že zaradi naslova in prve slikce rekorder po branosti.. pri tem pa te kot novimediji- vendarle prijazno posvarim pred youtubanjem filmčkov posnetih znotraj policijskih postaj, sploh na vzhodu..)
.. če pa mati/družina rabijo anti-materialistično terapijo, jih pa pošlji k meni/nam na kavo..
..ali Skype! se veselimo (veš, v Benetkah itak ni parkingov.. mi pa že organiziramo veseli HiLOVv bus za vse) ker se kmalu vidimo
(transport is just a media phenemenon -- while traveling is a state of mind, p.P.)