Jutri je nov dan

"Tara rata! Tara rata!" je tistega hladnega večera odmevalo v mali sobici napolnjenim z baročnim pohištvom. Cigaretni dim se je počasi valil proti stropu in misli v moji glavi so naenkrat utihnile. Pogledala sem Mario in jo uprašala kaj mi govori. "That means that everything is going to be okay in Icelandic," mi je prijazno rekla in naredila še en požerek chardonnaya. Pogledala sem v njen kozarec in si mislila: "Joj, ne maram belega vina."

Mala soba je postajala čezdalje bolj glasna, zavedati sem se začela da smo v lokalu Medusa. Na moji desni je sedel ukrajinec Staš in razlagal Tadeju kako je trpel na neki projekciji, menda je bil film totalna katastrofa. Čisto je bil iz sebe, rekel je da bi raje eno uro sedel na električnem stolu. Tadej se je samo smejal in kadil svojo cigareto, ki jo je čezdalje hitreje zmanjkovalo.

Debato sem prekinila z moderno umetnostjo. Ne vem kaj me je pičilo, ampak res še nisem pomislila kakšna je pravzaprav moderna češka umetnost. Vsi so utihnili in zajeli zrak, Maria mi je zašepetala: "Don't go there."

In ja, kmalu je za mizo spet poskočil živahen pogovor, moje otožne misli za ukradenim avtom so se naenkrat spremenile v nasmeh in pred očmi so mi šibali opisi slik in ostale umetnosti, ki so mi jo opisovali. Potrdili so mojo teorijo o Čehih. Zakaj se mi zdi da sem ta narod nekako že popolnoma analizirala? Skoraj nič več me ne preseneča.

Zdi se mi, da smo v tistem večeru obdelali češko umetnost od a do ž. Vsi smo se strinjali, da se je nekako ustavila 50 let nazaj. Tudi v filmskem svetu. No, morda preveč posplošujemo, ampak le zakaj imamo na vsakem ovinku tak občutek. Menimo se, da bi imeli konec naslednjega tedna en "galerijski maraton", da potrdimo ali zavržemo to teorijo. Seveda sem nad tem planom popolnoma navdušena, ampak morda se bo moral za kak teden prestaviti. Nekaj je narobe z mojim podplatom, mislim da sem si v njem pretegnila kakšno kito. Težko hodim.

Čeprav malo tudi sumim da je za moje bolečo stopalo kriva moja postelja, ker me boli na predelu, ki mu v alternativni medicini pravijo da je pokazatelj zdravja hrbtenice. In prav nič me ne čudi, verjetno sem v kakšnem od prejšnjih blogov že pojamrala kako neudobno posteljo imam. Popolnoma stojim za tem, ko rečem da je češka! Ja, ni bolj češke postelje od te na kateri zdaj že kar nekaj časa spim.

Ampak bom nekaj mesecev še potrpela, se tolažim s tem da je tudi to ena izkušnja zame, saj nikoli nisem mogla spati na tako neudobinih podlagah, zdaj pa vsak dan lažje zaspim. Tudi to je nekakšen trening in v prihodnje bom lahko z lahkoto zaspala nekje na skalah. Očitno.

Ja, mojega avta ni nikjer, mislim da ga tudi ne bo. Ti šment! No, pazite malo če kupujete rabljen zeleni VW Polo, morda ni tako nedolžen, kot vam ga bo kdo ponujal ... Je fantastično ohranjen in zna priti komu še zelo prav. Ni pa se na lep način poslovil od svojega lastnika, tako da se v njem skriva kar nekaj slabe karme. Beware!

Spet sem v zaostanku z domačo nalogo. Več kot delam, manj se mi zdi da naredim. Pa ne vem zakaj. Ugotovila sem da že popolnoma slepo tipkam, sploh ne gledam več v tipkovnico. Seminarskih nalog je neskončno, tudi esejev nikoli ne zmanjka ... Moji prsti pa si želijo malo več stika s kamero. Ampak ok, vse ob svojem času, razumem. V sredo ali četrtek upam da začnemo s pisanjem scenarija, da gremo končno lahko na teren. Studio me sploh ne zanima, šla bi ven. Bili smo že dogovorjeni da se odpeljemo nekam na sever češke, pa mi je nedavna kraja avtomobila pokvarila naše snemanje, tako da bomo morali prvoten načrt malo spremeniti.

Jutri bom s seboj vzela moj analogen aparat Practica, končno sem kupila film. Svetlomer mi sicer ne deluje, vendar bom vseeno poskusila narediti kakšno dobro sliko. Pri Mariji bom lahko razvila film, res je lepo imeti svojo temnico. To me še čaka ko pridem v slovenijo, sem si gradnjo le-te rezervirala za mojo vrnitev domov.

Že spet imam v glavi klavir. Ne vem zakaj. Zelo si ga želim igrati. Včasih sem se ga učila in mi je šlo kar dobro, pa sem potem nehala. Zdaj mi je zelo žal ... Res si želim imeti ogromen črn klavir, v ogromni sobi z visokimi stropi. Rada bi nekega temnega deževnega dneva prišla domov, vstopila in pustila ugasnjeno luč. Odložila bi dežnik in se usedla za klavir. Za minuto bi prisluhnila tišini in pridušenim zvokom dežnih kapelj nato pa bi odprla pokrov klavirja. Počasi bi razprla dlani in začela tiho igrati. Zvok bi postopoma jačala in čezdalje glasneje igrala in igrala. Svoje občutke bi prelila v glasbo in ne bi se ustavila dokler ne bi skozi glasbo povedala to kar čutim. Ko bi končala, bi zaprla klavir in oči ter globoko vdihnila. Tako bi se počutila popolnoma svobodno.

No, dovolj o mojih fantazijah. Jih je preveč. Ampak zagotovo jih bom uresničila, vse ob svojem času.

Včeraj zvečer sem prvič zavohala zimo. Res, pravo zimo. Prav ustavila sem se na pločniku, tako me je šokiral vonj po zimi. Moji praški prijatelji so mi povedali, da je Praga prečudovita kadar je pobeljena s snegom. Zelo se ga veselim! Menda se bom peljala do šole eno uro in pol namesto mojih 30 minut, kar mi sicer ni preveč všeč, ampak razumem divje zimske razmere. Menda mora voznik fizično ven iz trama kadar zavije in z neko palco popraviti tram da ne iztiri zaradi zamrznjenih prog. Že čutim adrenalin, ki bo kmalu tukaj.

Ta teden sem tudi prvič opazila, da v trgovini in na ulici začenjam govoriti češko. Angleščini se počasi odpovedujem ... Zanimiv občutek.

Že se malo bojim jutrijšnjega dneva, v ponedeljkih imamo totalno nabit urnik in zadnja predavanja sem že napol v komi. Zvečer bomo spet imeli slavno predavanje, ko se zbere cel FAMU in ko kar naenkrat vsem zmanjka zraka. Nazadnje je sošolec zraven mene padel v nezavest. Super.

Trenutno je vse popolnoma tiho, na trdi češki postelji končujem tale blog in zelo uživam ko mi laptop greje kolena. To je moj digitalni termofor, kaj bi brez njega? Na nočni omarici imam kamiličin čaj, ki je sedaj že mrzel. Na okenu visi kopalni plašč, ki je še vedno moker od tuširanja. Zavese še nisem zagrnila. Vidim, da tudi sosed še ne spi. Kdaj se srečata najina pogleda. Zelo je zanimivo, zdi se mi kot cimer, ki ga nikoli nisem spoznala ... Tudi on ni trenutno preveč aktiven. Kadi cigareto in se dela da bere knjigo. Vem da je pravzaprav ne bere in raje opazuje svojo sosedo ...

Tiha češka nedeljska noč.