Češka sobota

http://www.youtube.com/watch?v=ViM50keLD8M

Končno vikend! Okej, zdi se mi da skoraj vsak vnos v blog začnem tako, sploh ko pride vikend haha zdi se mi kot da živim samo za vikende. No, saj ni tako hudo, tudi med tednom je zabavno.

Včeraj sem končno dobila kluče od studijev, tako da grem lahko tja kadar želim, če se seveda prej naročim za termin. Veselim se tega privilegija in že komaj čakam, da začnem bolj intenzivno ustvarjati. Z eno fotografinjo sem se že pogovarjala o projektu, ki ga bova začeli delati, jaz z video stališča, ona s fotografskega očesa ... Dobro se je povezovati med seboj. Ideje so mi tako šibale včeraj, da bi lahko naredila scenarije in sinopsise za toliko projektov, da jih v celem življenju ne bi mogla uresničiti. Ampak treba je iti korak za korakom, projekt za projektom. Nikoli z glavo skozi zid! Praga mi postaja že domača, ko se zvečer vračam proti sobi, že imam občutek da je to moj dom. Res drži, da je moj dom tam kjer je moje srce, tako da se počutim čezdalje bolj domače, res pa je da je del mojega srca ostal v Sloveniji ... Ampak pustimo sedaj to, nikar ne pustimo da zaigra žalostna violina!

Danes moram pogledat Formanov film Amadeus in napisat 10 strani o enem kadru, ki si ga lahko izberem po želji. Napisat moram 10 dobro argumentiranih strani, razviti moram diskusijo, ne samo govoriti o tem zakaj mi je všeč, subjektivnost moram posaditi na čakalno klop. V ponedeljek mam že prvo predstavitev, razglabljati moram o Romunskem filmu, kar mi je pravzaprav kar malo smešno, zanimivi so te Romuni. Ves čas imajo neke revolucije, vsak režiser misli da je začel z novim gibanjem. Ampak ravno to jih je v celotni zgodovini zaviralo, ker vsi na novo odkrivajo toplo vodo. Zanimiva diskusija je na meniju.

Včeraj sem se tudi prvič seznanila z Gruzijskim filmom iz 60h let, zelo me je navdušil! Res moram priznati, da sem tiste dele sveta zelo zanemarjala s strani filmskega sveta. Počasi se želim osredotočit tudi na Afriko, vem da se v Nigeriji odvija ena največjih svetovnih produkcij, menda prekašajo celo Bollywood in Hollywood, lubkovalno mu rečejo Nollywood. In v evropi ljudje o tem ne govorijo. Ne vem zakaj. Mene pa kar vleče tja, že ves čas se mi zdi da je tam nekaj tako zanimivega in da bi bila v prihodnosti mogoča celo simbioza Evrope in Afrike, ne vem, mogoče sem prevelik vizionar. Ampak ne vem zakaj si tako zapiramo trge, no, ok, razumem da gre za konkurenco in čuvanje lastnih povezav, čezdalje bolj opažam rivalstvo in krvoločnost, ki se odvija v svetu filma. Ampak me ne gane. Zame je film življenje, zame je film umetnost in zame je film tudi igra. Tako kot je tudi življenje. In če bom kdaj začela življenje jemati preresno in če bo postalo monotono, se bom še enkrat uprašala če je to takšno življenje, ki si ga želim. In enako je moje dojemanje filma. Film je zame druga dimenzija življenja, film je zame ustvarjanje novih svetov, gre za manipulacijo realnosti z miselnim svetom. Sploh pa me fascinira to, da si vsak človek dejansko ustvarja svoje vesolje. Kar je v naših glavah je naša resničnost. Nič drugače. They can kill my body but they can never kill my mind... Zato imam misli polne veselja, ker si tako gradim vesolje sreče. In nihče mi ne more tega vzeti.

Prečudovit vikend je pred mano, jutri dobim obisk iz Pariza, tonski mojster, ki si želi narediti nek projekt z mano. Če dobimo sredstva iz Kanade. Dolga zgodba, preobsežna za tale blog. In mogoče preosebna. No, to morda ne, saj sem že tako precej osebna v teh svojih zapisih. Zakaj pa ne, rada delim lepe stvari.

Pravkar sem dobila mms fotografijo iz Portoroža, nekdo mi je poslal čudovito sliko morja, joj, spet imam polno glavo skominov. Če bi Praga imela morje, bi tukaj ostala za vedno. Naenkrat sem si močno zaželela, da bi zdaj bila tam. Ampak ok, bom nadoknadila vse za nazaj!

Tole soboto pa bom preživela ležerno, najprej si bom skuhala kakšno dobro juho, potem pa v trgovino in morda v sosednji park ... Zvečer se moram oglasit še pri Nicku da mu nekaj nesem. Potem pa takoj nazaj v toplo posteljo in pogledat film ter pisat seminar in seveda malo poležavat. Zdaj mi je Praga veliko bolj všeč, ko turistov počasi ni več in se lahko v miru sprehodim po ulicah. Zdaj se bo pravo češko življenje šele začelo!