Češka pošta, ne hvala.

So whats going on? Evo me, spet na ceskem racunalniku. Smesna mi je razporeditev tipk. Ce zelis pritisniti kaksno stevilko, moras drzat shift, sicer imajo se celo vrsto nekih ceskih znakov s stresicami. Se vedno imam problem z izgovorjavo crke ř, nekako se trudim pa mi ne gre. Profesorica mi poskusa pomagati z raznimi pesmicami ampak tezko ostanem resna, ker so te pesmi tako zelo smesne, da skoraj umrem od smeha vsakic, ko zacnem s petjem. Ja, imam celo ure petja, vse se najde v Pragi.

Ampak ok, ena crka me ne bo ubila. Bom ze nekako. Ceprav sem vceraj menda nekomu rekla menda nekaj cisto drugega kar sem zelela in je izpadlo malo nerodno, ampak na koncu mi je bilo vse oprosceno, pac tujka. Z Nickom razmisljava da bi posnela film z naslovom "Strange man in a strang city". Mogoce malo prepvec klisejsko, ampak morda se kaj bo iz tega. Ze tri leta zivi tukaj pa cehov se vedno ne mara prevec. No, pravzaprav jih nihce ne mara prevec. Druzim se predvsem s tujo druzbo, dobrih 20 nas je in nihce ne pravi nic dobrega o cehih. Ne vem ali sem zapadla v tako druzbo ali to dejansko drzi. No, menda je tako da ce imas veliko denarja, se ti nasmihajo in zelijo biti tvoji najboljsi prijatelji, ce pa nimas veliko denarja pa ti ne namenijo niti 1%svojega casa. Imam podoben obcutek. Ampak se mi zdi da ni to samo "ceski sindrom" ampak nekaksna svetovna pojava. Denar je sveta vladar, denar odpira vsa vrata. Ali pac?

Trenutno cakam, da Maria prinese pico k Nicku. Nick pa je skocil nekam na sestanek. Zunaj je totalno mrzlo, izogibam se Praskih ulic ze dva dni in samo tecem do naslednje lokacije kjer sem lahko na toplem. Prav nic me ne mika zunanji svet. No, morda bi kaken izlet bil vseeno lep. Ampak ni casa. Jutri je sola! Naloga se ni narejena, uh, bom danes ponoci delala spet. No ja, takrat imam vsaj budne mozgane, zdaj pa se spijo. Na pol nekako. Sem med sanjami in realnostjo. Zadnje case je realnost zelo lepo, neverjetno lepo se pocutim. Pomirjeno in srecno, ocitno sem v takem zivljenjskem obdobju, ko se mi svet kar smeji.

No, seveda poskrbi tudi za malo manj smesne trenutke. Ne vem ce sem ze omenila moj "incident" na posti? Skratka, nikoli se nisem bila na posti v milijonskem mestu. Zdaj pa sem dobila neko priporoceno pismo in sem sla na posto. Na listek so mi napisali da naj grem na posto, ki se nahaja na Moravski ulici. Sem zgooglala lokacijo in se odpravila na pot. Pridem tja, vstopim in naenkrat pred seboj zagledam ogromno tablo s stevilkami, nikjer pa nobenih ljudi. okej, kam naj se torej postavim v vrsto? Kmalu sem ugotovila, da moram ocitno nekje dobiti listek s stevilko. Nekaj casa sem opazovala ljudi in ugotovila kje ga dvignejo. Tudi sama sem sla do avtomata in cakala, da pride listek ven. Nic ni bilo, nobenih gumbov nisem videla okoli. Naenkrat sem zacela s prstom drezati v luknjo, sem mislila da se je listek morda zataknil. Ne. Nikjer listka! Aaaaa, cisto sem bila ze zmedena, mudilo se mi je v solo. Pa sem se postavila kak meter od avtomata in opazovala. Prisla je babica in segla nekam zraven in nekaj pritisnila. Pa je prisel listek ven. In to sem potem zelela poskisiti tudi sama. Pa je bilo na voljo vsaj 10 opcij kaj naj pritisnem in vse je bilo v cescini. Taki izrazi, ki jih se v slovenscini verjetno ne bi razumela! Sem vprasala nekoga, pa mi je samo rekel da ne govori anglesko. Super. Prava ceska pomoc!! No skratka, zaprla sem oci in pritisnila nekaj na blef. Dobila sem listek s stevilko 225. Pogledala sem na tablo in na njej je pisala stevilka 359. Okej, hm, kdaj bo na vrsti torej 225?! Cez cas sem ugotovila, da se stevilke pravzaprav nakljucno menjajo, ampak vse so bile vecje od 300. Razmisljala sem ze da bi vzela se en listek, pa sem vseeno se malo pocakala. Se vedno sem razmisljala kje so vsi ljudje. V glavi sem imela razlicne scenarije, od tega da moram cakati kak dan ali dva in sele nato se spet lahko vrnem na posto, do tega da bom cakala na posti do poznega vecera. Sami crni scenariji. No, kmalu sem ugotovila da gredo vsi ljudje nekam skozi vrata. Sledila sem jim in ugotovila, da sedijo v cakalnici. Identicna kot da bi sedeli pri zobarju ali zdravniku! Vstopila sem noter in nobenega prostega mesta ni bilo. Tako sem bila ze pod stresom, da sem sla kar ven in opazila da je pred tisto veliko tablo s stevilkam stol. Usedla sem se nanj in strmela v tablo. Ne vem koliko casa sem sedela tam, cas se mi je popolnoma ustavil. Stevilke pa so se nakljucno menjavale. Pocutila sem se v transu. Razmisljala sem veliko stvari, popolnoma sem odplavala. Naenkrat se je na zaslonu pojavila stevilka 225. Skoraj bi me infarkt! Kaksna sreca! Kot da bi zadela na loteriji! Tako sem bila navdusena, da sploh nisem vedela kaj naj naredim, ha! Ampak sem kmalu ugotovila, da moram do vrat stevilka 8. Prisla sem tja in vse zmedena sploh nisem pozdravila, rekla sem samo: "I'm not from Prague," in se nasmehnila. Gospod pri okencku se je tudi prijetno nasmehnil in k sreci je celo govoril anglesko. Dala sem mu listek in zacel je iskati za mojim pismom. Koncno sem se umirila in si rekla, da bo ta postarska kalvarija koncno minila. Pa ni! Naslednje pol ure je gospod panicno iskal pismo, naenkrat so mu zaceli pomagati vsi usluzbenci, nastal je kaos. Vsi so se nekaj kregali po cesko, nicesar nisem razumela, samo tiho sem jih opazovala na drugi strani stekla. No, cez pol ure so mi koncno rekli, da so naredili napako in poslali moje pismo na drugo posto in da se naj imam lepo. Fantasticno!! Porabila sem eno uro in pol na posti, zamudila sem na predavanje ... Pisma se vedno nimam. Najti moram drugo posto, menda je na Belgicki ulici. Uh, kje je to? No, bom pogooglala jutri, danes je itak posta zaprta.

Ja, tale ceska je totalno smesna. Kljub temu da je veliko "zmedenih situacij" se mi vse zdijo popolnoma smesne in se prepuscam toku, ki ves cas zavija v nenavadne smeri. Res je lepo.

Mogoce si bom danes kupila kako rozo, res me mika tale cvetlicarna, ki je 24ur na dan odprta in mimo katere hodim vsak dan. Ali pa tudi ne, no, ne vem. Odvisno kako se bom pocutila zvecer. Today I feel like lilies!

Se eno tono domace naloge imam doma, poleg vsega moram napisat se en esej v cescini. Prejsnjic sem si pomagala z google prevajalnikom pa bi bilo mogoce bolje da bi raje pisala kar v kitajscini, saj profesor skoraj nic ni razumel. Ampak kako naj jaz razumem cesko? Joj, vecna dilema.

Se en utrinek od vceraj, paparazzi so nas ujeli skozi okno (ja, radi imamo rdeco svetlobo):