Sodobne (dis)komunikacije

Včeraj sem se peljal z vlakom LJ-MB-LJ. SSKJ opredeljuje “komunikacijo” v prvem(!) pomenu kot “sredstvo, objekt, po katerem je možno premikanje iz enega kraja v drugega”. Vlak je udobnejši kot avto, varnejši, pred teboj je (lahko) miza. Na mizi lahko delaš in preko nje lahko kramljaš – in pri tem sogovornika gledaš v obraz, medtem ko se ob vama riše vedno nova (modernejša?) likovnost, ki vedno bolj ljubi hitrost (hej, in tudi pri nas so vlaki vedno hitrejši, kajne!?).

Postrežejo ti s pijačo (prijazno&poceni), lahko si pretegneš noge, se sprehodiš kar med vožnjo, prostor (čas?) pa kakor da zabrisan beži mimo... Vse to je bolje kot v avtu, kjer ti tunelski vid in kokpit pozicija ne omogočata ne dela (razen pollegalnega telefoniranja ali bognedaj srfanja), ne kakovostne komunikacije face2face. Traja pa skorajda pol manj. In stane skorajda enako. In ves čas (tudi v tunelih) imaš vsaj 3G-hitro mobilno podatkovno povezavo, medtem ko na vlaku med MB in LJ ¾ poti sploh ne moreš poslati SMSa, kaj šele koga poklicati… In tako smo se na “sodobnem Čirotu” (ja, takem kot vozi do Litije npr.…), s katerim so pozno zvečer zamenjali super(?)hitri Pendolino, iz MB proti LJ offline guncali 4 utrujeni delovni ljudje, ki smo tisti dolgi 2 uri večinoma poslušali naloženo glasbo s prenosnih predvajalnikov, ali pa nekaj malega delali (oz. se tolažili da delamo) offline. Nismo kaj prida komunicirali. Drage SŽ zbudite se v 21. stoletje – radi vas imamo!