Pravi čas za blog?

Šele po polnoči sem lahko pričel blogati. Na prvem zmenku s samim seboj pred neskončno publiko nikogaršnjega klika. Polnoč, ko je oko ravno dovolj motno, da pragmatično usmerjeno ostrino misli zamenja poetična razpršenost. (Smučati po dobro steptani progi, ali skozi divji pršič?) Zrenje v belo t(R)emo praznega vnosnega polja Novega medija. Mojega novega medija. Našega raznašalca misli. Končno mislim javno, na ePlatformi. Misli se otresem kot pršiča -- preden vejo zlomi odjuga. Najprej – ob kom: Mislim ob Cym, ki mi v najlepši blogerski maniri teši lakoto po yet another interesting gettogether, po dogodkih ki s telesnim premikom oplemenitijo mentalno pot. Pogrešam Misel ob Metodu, da bi me spomnil what’s next, le kako naj ga pripravim do re-bloga? Npr.: Get-Thinking zapestnice nisem nadel že točno eno leto, danes je 365 dni odkar sem jo snel, resno. In capljaje s prstom po zemljevidu ob Valeriji ki potuje in ustvarja malodane namesto nas, in nam nastavlja produceristično drugo lice. Pogrešam povezave. Prihodnjič se oglasim z mislimi o(b) poti –- saj, če ne greš, ne veš.