Kave bi, Hči! Pa na rogljiček ne pozabiva...

Čuden čas. Še posebej za to, da se človeku vrne vera v kulturo. In umetnost. In da se da biti sredi obeh, z otroci. In (miren) s seboj.

Teden otroka je (bil). Pa smo včeraj s puncami šli v etnografski muzej, onstran Metelkove, in si navsezgodaj ogledali razstavo o indijancih Orinoka. Lepo je bilo biti sam, takorekoč v najožjem družinskem krogu -- med vsemi tistimi čudovitimi megafotkami, subtilnim interierjem, in sugestivnim naborom indijanskih paraferenalij. In zgodb. Nato so se starejši otroci zapletli v etno-delavnico, še starejši otroci pa smo pristali na udobni kavici-in-rogljičku v SEMu. In sonce je sijalo čez Tabor...

Danes smo se pa namenili v Moderno galerijo, kjer so nas spet toplo sprejeli -- in punci (takoj po ogledu otrokomprijazne četrtinke Bienala -- je hudo, če tamala ukrade dva penasta proletarca!?) lepo zapletli v likovne ustvarjalnice. Staršema pa ponudili voden ogled (ne)stalne zbirke, takorekoč po meri, interaktivno, s posluhom za potrebo pa stalnem avdio-stiku z otroci, in njihovo potrebo po božanju kipov in otipavanju slik... Wow. A spet smo bili nekaj časa edini uporabniki tega superpaketa (in smo zopet pri pregovorno učinkoviti cankarijanski promociji?!) Potem repriza, sončni sprehod do MGLCja (in s tem polovice Bienala), kjer so ravno spekli sveže rogljičke s čokolado, zakonca Carey alias Praxis (dvehteles!) pa sta nas vse skupaj še oreng pocrkljala. Dobesedno. (In na knjigi je pisalo "Steal this book"!) Še ena sončna kavica-in-sokec (in poln škrnicelj svežepečenih rogljičkov) s pogledom na mesto in trkajoč divji kostanj (kajpak pobran za domov + zobotrebci). In potem naj se otrokom kultura priskuti!? Ne(več)mogoče, optimistično dahnem. Skratka lepo, da enkrat ni bilo treba bežati iz Ljubljane, da bi našli k sebi. Skozi druge.

A(h) propos -- blogosferi bržkone dolgujem še vsaj en (kajpak spet medijsko-ekološki) videozapis iz helsinške Kiasme prejšnjega tedna (in obeh poustov), torej izvolite: Pieter Hugo, "Permanent Error" (ali kako "v Gani brezposelni, tudi otroci brskajo za dragocenimi materiali na smetiščih, kjer se pol- in nelegalno zbira odpadna računalniška oprema iz Evrope in Severne Amerike. Da bi pridobili dragocene snovi (ki večinoma izvirajo iz Afriških dežel!) odpadke tudi sežigajo..."). ARS 11 je predstavila odličen izbor afriške umetnosti, take in drugačne. Vse zgoraj omenjeno ljubljansko je bilo brez vstopnin in pristojbin -- tole helsinško pač ne. Razvita okolja cenijo kulturo visoko, in ji dajo tudi svojo ceno. Javna sredstva vs. javna zavest (in vedno se rad pustim fotkat kako konzumiram/o delavnice organizirane iz kulturnega tolarja). Kaj pa umetnosti? Nič. Spet raje objavim še nekaj (mobi) fotk od tam in tu, beseda preseda: