Vse poti vodijo v Benetke

Znano je, da VŠU-jevci radi zamujamo in enkrat samkrat ko se zgodi, da smo po nekem čudežu vsi na zbornem mestu točno, seveda, zamuja avtobus. Malo smo nervozni, saj poleg nas stoji ena velika gora prtljage, po kateri bi lahko sklepal da na pot odhaja vsaj trideset ljudi, nas pa je osem.

Ko avtobus končno pride, se skupaj z Rajkom Grlićem končno odpravimo proti težko pričakovanim Benetkam. V Postojni poberemo še študentke iz Reke in Aleša ter napravimo kratko pavzo, ker moramo VSI na WC in za tem nadaljujemo pot do mesta na vodi. Ko pridemo tja nas na avtobusni postaji pričakajo Rene, Boštjan in Tina s študenti iz Graza, da nam pomagajo odnesti vso prtljago. S sabo imamo namreč še opremo za snemanje poleg tega pa niti ne vemo kje spimo.

Vila v kateri bomo stanovali naslednjih štirinajst dni je ogromna. V njej bi lahko živelo trideset ljudi brez problema. Vrt, ki je v Benetkah redkost in dostopen le redkim, se razteza čez posest, ki jo na dveh straneh obdaja voda. Težko bi bilo bolj grajsko. Notranjost se pritiče zunanjosti. Prostori so veliki in zračni. Mi iz VŠU-ja si takoj izborimo mansardo za našo spalnico in tu nameravamo kraljevati naslednjih par tednov. Strokovni kader mentojev je v prvem nadstropju, delavni prostor pa v prtiličju. Študentje iz Graza in Reke so nastanjeni v apartmajih pet minut hoje stran od tu. Ker smo utrujeni od poti in veliko izmed nas je neprespanih, se kmalu po pogostitveni večerji, ki nam jo pripravijo mentorji, odpravimo spat.

Napisala Mica, utrujena Valerija se strinja. Jutri bo nov, dogodivščin poln dan!