Tja In Spet Nazaj

Mica se za teden dni vrne iz Portugalske v Slovenijo, da uredi vse potrebno, kar se tiče Erazmus izmenjave. Hana gre z njo, da ji pri tem pomaga. Vračava se 4. 4. 2012. Let v Porto imava iz Milana, ob sedmih zjutraj, kar pomeni, da morava na pot iz Ljubljane že dan prej in da bova do tja potovali celo noč. Prijateljica Eva se javi, da gre z nama. Do tu gre vse kot po maslu. Prvi problem, ki nastane je, da nimamo izpravnega avtomobila za tako dolgo pot. Po nekaj dneh iskanja se vendarle javi Pito, prijatelj ki nam posodi svojega. Avto bi bil seveda popolnoma primeren za takšno pot, saj je diesel z močno mašino in po vrhu še Audi, kar pomeni, da je pred nami udobna vožnja, če seveda ne bi bil karamboliran in je potrebno sedaj na vsakih 100 km preveriti olje in vodo. Jasno, da tudi števec za bencin ne dela več in da so luči zelo slabe. Ker pač ni nobenega drugega avtomobila na razpolago, se moramo zadovoljiti s tem. Navajeni sva že, ista navodila veljajo namreč tudi za Berto. Zmenjeni smo, da gremo iz Ljubljane ob desetih zvečer v torek. Mica pobere Evo šele ob enajstih in gresta skupaj do Hane. Tam se zadržimo še kakšno uro in iz mesta odidemo šele ob pol enih v sredo zjutraj. Časa nam že primanjuje. Vožnja poteka dokaj mirno, cestninskih postaj sva s Hano že navajeni, saj se po tej cesti peljeva že drugič v treh tednih. Vozi Mica, Hana navigira, Eva na zadnjih sedežih mirno spi. V Bergamu smo natanko ob petih. Ugotovimo, da je ob teh urah letališče že zelo živahno. Ker smo neprespane, vsaj s Hano nisva spali že 20 ur, si privoščimo kavo, ki je vse prej kot prava italjanska kava. Po polurnem čakanju, v vrsti za baggage drop, se posloviva od Eve, ki pelje avto nazaj v Novo mesto. Greva čez security check. Ker imava obe, vsaka po desetkilsko, ročno prtljago, v rokah pa nosiva še vsaka po dve jakni, krila, in par puloverjev imava dela več kot preveč in za nama nastane vrsta. Ljudje so nemirni, čutiva jih. Ko končno prideva skozi in se ponovno otovoriva z vsem, sva spet v vrsti za boarding. Po polurnem čakanju končno prideva na vrsto, tam naju ne-kaj-preveč-prijazna uslužbenka Ryanaira prestreže in nama ukaže, da morava vse kar imava v rokah pospraviti v ročno prtljago. Ker najine torbe že pokata pošivih in stvari, ki jih nosiva, nimava kam dati, jih kar pred njo oblečeva. Debelo naju gleda in nama na koncu le užaljeno reče, da morava biti tako oblečeni celo pot na letalu. Z nasmehom pritrdiva, saj veva, da naju tam ne bo videla. Na letalu se nato spet slečeva in že pred vzletom zaspiva.

V Portu pristanemo okoli osmih zjutraj, po lokalnem času in odisejada se začne. Vsaka ima 20 kilski kovček, 10 kilsko ročno prtljago in en kup oblek, ki jih nosi čez roko. Najprej traja kar lep čas, preden prideva do podzemne, ki naju bo iz letališča peljala do železniške postaje, kjer nameravava na vlak do Caldas das Rainha. Jasno, da na metroju zaspiva in zamudiva postajo, kjer morava iztopiti in tako izstopiva na naslednji, kjer morava spet čakati na naslednji metro, da naju pelje nazaj. Končno sva na železniški v Portu. Ko želiva kupiti karto do Caldasa, nama uslužbenec reče, da iz Porta ni vlaka do tja, da pa greva lahko do Coimbre in tam kupiva karto za Caldas. Vzameva in plačava vsaka po 13 evrov. Drago! Vlak odpelje čez dobrih deset minut in ker se toliko časa kobacava do perona nama skoraj uide. Zadnji hip ga ujameva. Mica na vlaku spet zaspi, Hana pridno pazi, da ponovno ne zamudiva postaje. Prideva do Coimbre in želiva kupiti karto do Caldasa. Usluženece na okencu naju debelo pogleda in pove, da od tu ni nobenega vlaka do Caldasa, da pa je do nekega Foza (a ne do Foz do Arelho, ki je poleg Caldasa) in da od tam sicer gre vlak, vendar da ne ve, če vozi, ker delavci na železnici stavkajo.Nimava druge izbire, zato kupiva karto do tja in se nato potikava po postaji ter čakava še dobro uro, da pride vlak. Ko se vkrcava, Mica spet zaspi, Hana še vedno budno pazi na postaje. Čez kakšno uro sva tam. Že zelo utrujeni se privlečeva do blagajniškega okenca, da bova kupili karto. Spet nama uslužbenec to prepreči, vendar tokrat ne z odgovorom, da vlaka ni, temveč, da lahko karto kupiva šele pol ure pred odhodom vlaka, ki pa je šele čez štiri ure. Z vsem kar vlečeva s sabo, se pospraviva v lokal na postaji, naročiva kar misliva, da bo najmanj mastno pa vseeno vseskupaj plava v olju in pojeva tisto malo kar uspeva odcediti, vendar nama ne paše najbolj. Nato sediva na soncu pred postajo in gledava v prazno nadaljnih nekaj ur, vmes spijeva kakšno kavo in komaj ostajava budni. Ko končno pride vlak za Caldas, sva prvi na njem in obe takoj zaspiva. Zbudi naju čistilka, ki pometa vlak. Planeva na noge in gledava kje sva, hvala bogu da je zadnja postaja Caldas. Nisva zgrešili. Ura je okoli osmih zvečer. Končno sva tu in po 12 urah vožnje in vlačenja prtljage za sabo spet zagledava Berto. Srečni sva! Takoj leževa na posteljo in kot ubiti zaspiva. Doma sva.
H&M