Si, ker si in dokler boš

Nič ni lepšega, kot jutra oblečena v sonce, ki z žarki prodre skozi okno in ti že navsezgodaj nariše nasmeh na obraz. Takšna so jutra na Molatu. Ko stopim na teraso, me pričaka prijetna svežina in pogled na morje. Sonce je zaspano in še ni uspelo ogreti ozračja, a meni je kljub temu toplo. Ta otok ti da tisto, na kar ljudje v mestih radi pozabljajo – občutek, da si živ.

Za zajtrk po najinih merilih je še prezgodaj, zato se odpraviva v Lucino na kavo. Ribiči so že nazaj iz jutranjega ribolova in kot običajno je na meniju debata o ribah. Ker je moje znanje o tem premajhno, da bi se lahko vključila vanjo, opazujem ljudi, ki tam sedijo. Njihovi obrazi so temni, ožgani od sonca, zdelani, a v očeh se vidi življenje in sreča. V umazanih oblekah, ki jih nosijo že odkar sva prišla, pijejo vsak svojo kavo, nekateri pivo, drugi kar oboje. Na vonj po neumitih telesih sem se navadila že, ko sva bila prvič tu. Ne moti me, ker je nepomemben. Nekateri izmed njih živijo na barkah in tam ni vode, da bi se umivali vsak dan, kot je to navada ljudi v higiensko sterilnih mestih, kjer je telesni vonj tabu in se ponavadi vsi zalivamo s parfumi. Ne, tukaj je vse veliko bolj enostavno. Šminke ni. So le tiste male dobrote, ki dajejo smisel življenju. Tu se človek redkodaj vpraša, zakaj je živ in kakšen je njegov namen. Odgovor je jasen. Si, ker si in dokler boš. Ostalo je spet le ostalo.

Za zajtrk imava sir z olivami in slivovo marmelado. Ko se najeva, gre Klemen po svoje, jaz pa se spravim k diplomski nalogi in čez dan spet kraljujem na terasi. Ko se sonce počasi začne poslavljat, pride nazaj. Spet greva na lignje. Oblečeva se v že znane uniforme in odrineva. Danes je ulov boljši kakor včeraj. Nazaj prideva prej in z več. Ujela sva sedem lignjev. Na poti do hiše se ustaviva v Lucini, ker nama zapaše pivo. Ravno ko dobro sedeva, pride Danila.

Danila je iz Pariza in sem je prišla pred nekaj leti, v iskanju svojih korenin. Njena babica je namreč od tu. Takoj se je zaljubila v otok in spoznala, kako nesrečna je tam, od koder prihaja ter se odločila, da pusti vse za sabo in ostane. Njena zgodba je veliko bolj zanimiva in predvsem daljša, kot jo opisujem in ker ni prostora, da bi se razpisala le o njej, jo bom opisala v par besedah – bela čarovnica. Gledam jo z odprtimi usti, ko govori o svojem konju, za katerega živi. Redkokdaj srečaš koga, ki ima toliko volje do življenja in ki izžareva takšno karizmo. Občudujem jo. Čez nekaj časa se nam pridruži še njena sestra Nina, ki je z družino tu na obisku in povabljena sva na večerjo. Jedli bomo orado, ki jo je ujela, midva pa bova prispevala nekaj svojih lignjev in steklenico belega domačega vina.

Klemen je spet kuhar in kdor zna, pač zna. Riba je božanska, da o lignjih niti ne govorim. Jemo na terasi, ker je še vedno dovolj toplo. Gledam na luči na rivi in odpeljejo me daleč ven na morje. Luna je mlada, a zato ni nič manj veličastna, ko riše odsev na gladini. Vidim lučke ribiških bark v daljavi in vsake toliko se jim pridruži kakšen svetilnik. Ko pogledam v nebo, ga prekrijejo zvezde. Pomislim, tudi če cel svet propade in ostane le še ta otok, vseeno ne bo konec sveta. Vsaj zame ne.