Nazaj v realnost, stran od sanj

Sanjam, da sem v Ljubljani in gledam čez okno. Zunaj pada dež in megla je kamorkoli se ozrem. Nekdo pozvoni. Odprem vrata, vendar zunaj ni nikogar. Zaprem in se zazrem nazaj skozi okno. Spet nekdo pozvoni. Še enkrat odprem a tudi tokrat ni nikogar. Počasi se začnem zavedati, da sanjam in ugotovim, da mi zvoni telefon. Še z zaprtimi očmi sežem z roko v smer od koder prihaja zvok. Slepo tipam po robu postelje a brez uspeha. Telefon še vedno zvoni. Končno pogledam in vidim, da je na okenski polici. Ugasnem ga. Še sem na Molatu. Začutim prijetno olajšanje, ki pa ga hitro preseka zavedanje, da danes odhajam in da sanje, niso več daleč od resničnosti. Obrnem se na drugo stran. Ne želim si vstati, ne želim odditi. Klemen še spi. Slišim njegove globoke vdihe in izdihe. Gledam ga in vidim, da sanja. Pogrešala ga bom. Počasi vstanem. Zunaj je še noč, ura je šest zjutraj. Ko si umivam obraz, se zazrem v svojo podobo v ogledalu. Zredila sem se, a to so posledice sreče ter dobre hrane in vseeno mi je. Obsedenost z izgledom se mi zdi le še ena izmed tistih nepomembnih stvari na katere se ozirajo mestni ljudje, ki so pozabili nase in stavijo vse na zunanjost. Zdaj vem, kako površna je takšna skrb. Pogrešala bom tudi Molat. Bolj, kot si upam priznati. V enem tednu mi je dal več, kot mi je dala Ljubljana v letu dni s terapijo vred. Po dolgem času se spet počutim srečno in umirjeno. Ko pridem iz kopalnice se spotaknem ob nahrbtnik in želim si, da ga ne bi bilo. Pomislim na včerajšnji dan.

Dan spomina na mrtve sem tu občutila bolj kot kdaj koli prej. Četudi je bilo na otoku več ljudi kot običajno, je počival v miru in tišini. Praznik je tu še vedno praznik. Razen Lucine je vse zaprto. Ljudje so doma in počivajo. Delati se ne spodobi. S tem bi užalil tradicijo, ki je tu še vedno prisotna. To sva upoštevala tudi midva in dan preživela na čolnu. Vozila sva se naokoli in spoznavala sosednje otoke, skrite zalive in lovila valove.

Ko se oblečem, zbudim Klemna. Ni nama všeč, da odhajam, zato še nekaj minut objeta leživa v postelji. Nato skuham čaj, ki ga bom vzela na pot in petnajst do sedmih stojiva na rivi, kjer čakava ladjo, da naju odpelje. Klemen gre z mano do Zadra, ker mora v nakupe. Ob 7.00 se že peljemo proti mestu in ozrem se za otokom, ki ga je sonce ravno obarvalo rumeno. Žal mi je, da grem. Res mi je žal. Na ladji je dosti ljudi a vlada tišina. Zdi se mi, da vsi pomalo žalujemo, ko ga zapuščamo.

Na avtobusni postaji spijeva kavo, kupiva karte in ob petnajst čez osem stojiva na peronu. Tiho sva. Vse si poveva s pogledi in besede bi bile odveč. S poljubom se posloviva in ob pol devetih že sedim na avtobusu in zapuščam Zadar. Začutim kako postajam z vsakim kilometrom, ki ga naredimo, bolj žalostna. Ko se zapeljemo čez tunel pod Velebitom in nas na drugi strani pričaka megla in v sivino zavit svet, nekaj v meni umre. Vem, da bom to spet oživela le, če se vrnem. In prepričana sem, da se bom. Do takrat pa se bom v mislih zatekala k njemu, ki mi je dal Molat in na otok, ki me je vrnil nazaj v stik s seboj.

V Zagreb prispemo ob pet do pol enih popoldan, vlak za Ljubljano pa odide ob pol. Možnosti, da ga bom ujela so minimalne, zato ne hitim. Naslednji vlak gre šele ob šestih popoldan, kar pomeni, da imam šest ur časa. Kupim si kavo in sendvič ter vzamem taksi, da me odpelje tja, kjer bom čakala naslednjih nekaj ur. Ko pridem do železniške postaje, se počasi odpravim do blagajne, da kupim karto za naslednji vlak. Nič se mi ne mudi saj pričakujem, da bom doma okoli devetih zvečer. Ko vprašam blagajničarko, kdaj gre, me debelo pogleda in mi pove, da tega, ki gre ob pol enih sploh še ni, ker zamuja. Zmaga! Kupim karto, v miru pojem sendvič in spijem kavo ter ob enih popoldan sedim v vagonu, ki vozi v mesto, meglo in dež. A se mu ne dam. Imam Molat in spomin nanj mi nariše nasmeh na obraz, ko vlak tiho pelje v sivino tega jesensko obarvanega dne.