Molat - otok in ljudje, ki so ustavili čas

Zbudijo me čudni zvoki radia, ki jih je za ta čas namenil večerni tehnik Radia Študent. Takoj zatem se oglasi še budilka. Ura je 4.30. Noč je. Ugasnem radio, nastavim dremež na budilki in se obrnem na drugo stran. »Samo še pet minut«, si rečem. V istem hipu zazvoni telefon. Javim se. Na drugi strani linije slišim Klemnov zaspani glas: »Muci, a še spiš?«. Ne, pomislim, skačem naokoli, a odgovorim le s pritrdilnim: »Mhm.«. Pove mi, da bo čez pol ure pri meni. Z moje strani spet samo mhm. Poklopim in se obrnem na hrbet. Zazrem se v temo, kjer je strop. Slišim, kako pada dež. Vreme je primerno mojemu počutju. Nenaspana sem in ne da se mi nikamor. Spala bi. S težavo se prestavim v sedeč položaj. Od zaspanosti se mi vrti in slabo mi je. Ura je 4.45. Končno vstanem. Grem do kopanice, kjer se umijem in oblečem. Otovorim se s prtljago in se pogledam v ogledalo. Dejanje takoj obžalujem. Izgledam natanko tako kot se počutim – grozno in neprespano. Medtem ko zaklepam vrata se spomnim, da moram odnesti še smeti. Spet odklenem. Na pol poti navzdol, (za informacijo: živim v petem nadstropju zgradbe brez dvigala) ugotovim, da moram iz kleti vzeti še čevlje. Ker so ključi seveda v stanovanju, se obrnem in odpravim spet nazaj. Prelena sem, da bi se raztovorila, zato se na polno naložena sprehodim po stopnicah navzgor. Medtem ko zaklepam, kliče Klemen, ki mi pove, da že čaka pred vrati. Pohitrim korak in zamalo uidem padcu, ko se spotaknem ob lastne noge. Raje upočasnim. Bolje pozna in cela, kot točna in v delih. Na poti dol razmišljam, kam sem dala čevlje. Ko pridem do kleti, me mine vsa volja do življenja. Vse je zabito do vrha in najti čevlje v vsej tej zmedi bi bila herkulska naloga. Sklenem, da ni časa, da bi jih iskala in se odpravim nazaj v stanovanje po All Star-ke, ki bodo morale nadomestiti čevlje, ki jih ne najdem. Tokrat se vsaj raztovorim. Tečem po stopnicah spet gor, vzamem po kar sem prišla in se na poti navzdol uspešno zložim po stopnicah. Jutranja telovadba je opravljena. Ura je 5.20, ko končno sedim v avtu in se odpeljeva.

Vožnja me uspava zato zaspim. Vsa pokrivljena se zbudim kakšno uro pred Zadrom. Preseneti me čudovit pogled na jesensko obarvano pokrajino. Čez odejo oblakov nad nama je ponekod prodrlo sonce in pred nama riše packe živih in svetlih barv. Zlatko ima prav, svet JE lep. Ob 10.00 prispeva v Zadar. Kupiti morava še internet, kar nama vzame približno pol ure. Za tem se dobiva še z Markom, da nama da ključe od apartmaja, a se pred tem seveda uspešno še zgubiva. Ko se spet najdeva je ura že 11.00. Hitro popijemo kavo, vzameva ključe in od 11.30 sva končno v pristanišču, v vrsti za trajekt in s kartami v žepu. Končno se dejansko zavem, kje sem in da je otok, ki je ustavil čas le še tri ure stran. Ura je 12.00, vkrcamo se.

Zbudim se v trajektu, ker me tišči lulat. Vstanem in grem na WC. Ko se povzpenjam po stopnicah navzgor se pred mano razprostira prečudovit razgled. Otoki v barvah plavajo po morju in za njimi se Velebit skriva pod belimi puhastimi oblaki. Vem, da to pomeni, da bo burja. In res je. Ko stopim na palubo me objame mrzel veter in toplina sonca. Enkratna kombinacija, ki če jo želiš doživeti moraš ven iz Ljubljane, kjer v tem času prevladujeta megla in dež. Veter mi gre skozi lase in ti me nežno požgečkajo po obrazu. Srečna sem.

Ob 15.30 prispemo na Molat. Tak je, kot sva ga pustila pred mesecem dni. Nič se ni spremenilo, le manj ljudi je in vročine ni več. So pa muhe, še vedno. Ko se z avtom zapeljeva iz trajekta, se čez 10 metrov sparkirava. Vstopiva v lokal in si naročiva pivo. Končno sva tu.

Debata v lokalu se vrti okoli rib in lignjev. Spijeva vsak po dva piva in se počasi odpraviva do apartmaja, kjer bo Klemen bival naslednja dva meseca. Jaz bom žal morala oditi že čez teden dni. Iz avta znosiva prtljago, ki je ni malo in obenem začutiva lakoto, saj nisva še nič jedla. Po kratkem premisleku se odločiva, da nocoj ne bova lovila. Preutrujena sva, neprespana in ne da se nama. Morje in ribolov zahtevata polno zbranost, tega pa midva danes nisva sposobna. Raje se odpraviva v trgovino. Na Molatu je trgovin toliko kolikor je vasi, v vsaki ena. Midva se odpraviva v nama najbližjo. Usedeva se na Vespo in se odpeljeva, čeprav je do tja slabih 100 metrov. Ko se pripeljeva do trgovine pred njo sedi Špiro, ki je lastnik trgovine, z ekipo in pijejo pivo. Ker vse poznava, se jim pridruživa. Iz hladilnika si za začetek vzameva vsak po eno Karlovaćko in spet smo na ribah. Molat namreč leži v Jadranskem morju, severozahodno od Zadra, nad Dugim otokom in pod Pagom. Na njem so tri vasi, ki jih naseljuje vsega 100 ljudi, ki se preživljajo z ribolovom. Temu primerne so zato tudi debate. Okoli 19.00 končno kupiva tisto po kar sva prišla, z rahlimi odstopanji seveda, saj pol stvari, ki sva jih hotela, ni. Ko se na vespici spet peljeva nazaj, se ustaviva še v Lucini, ki je bil do pred kratkim edini bar na otoku odprt čez zimo. Tu spijeva vsak še po eno pivo, rečeva par besed z ribiči, ki tam gledajo vremensko napoved po televiziji, jim vmes posodiva 10 litrov bencina, oni pa naju v zameno povabijo na večerjo. Obetajo se nama špageti z rarogom. Ker je do takrat še vsaj uro časa, zavijeva do Bebeka, pri katerem je danes žur, kar pomeni, da bo tam 5 ljudi. Vključno z nama. Tu spijeva vsak še po eno pivo in se rahlo opita odpraviva na večerjo. Pripeljeva se do rive, kjer je vezana ribiška barka iz katere diši po svežih in smrdi po starih ribah. Stolov ni, je pa postelja na kateri je plošča in na plošči posoda. Vsi sedimo na postelji, v rokah držimo krožnike in jemo. Mizni bonton je postranskega pomena, pomembna je hrana in ta je odlična, četudi je postrežena na neumitih krožnikih in se jo je napol z rokami. Ko se najeva se za nama prikrade utrujenost, zato odideva. Zmatrana sva in dolg dan je za nama. Neumita in napol oblečena padeva v postelo, ki obljublja udobje in toplino. Ko zaprem oči, po dolgem času spet slišim tišino. V mestu se niti ne zaveš, da obstaja, saj se je izgubila že davno tega. Popelje me v globok in miren spanec. Ob 22.00 naju več ni.