Kamorkoli greš, moraš vzeti sebe s seboj

Obstaja rek, ki pravi, da kamorkoli greš, moraš vzeti sebe s seboj. Danes je eden izmed tistih dni, ki jim ne moreš uiti. Ne glede na to, kje si. Jutro je, kot bi ga naročil. Sonce, rahla sapica vsake toliko, zvoki narave naokoli... Vse je popolno, a meni nič ni prav. Zajtrk, ki ga vedno tako rada pripravljam, je danes še preveč odveč. Preskočim ga. Klemen gre na kavo v Lucino, jaz pa sedem za računalnik. Ko pride nazaj opazi, da nisem ravno najboljše volje in si kar sam pripravi kosmiče, medtem ko se jaz zdravim s piškoti. Hitro zatem odide, saj ve, da je bolje, da me pusti na miru. Na obrazu mi namreč piše, kakšne volje sem in ta je vse prej kot dobra.

Okoli poldneva, sklepajoč po legi sonca, se končno toliko sestavim, da grem do čolna, ki se mu danes obeta nova preobleka. Ker se mi ne ljubi početi nič, sedem na pomol. Opazujem Klemna, kako ljubeče ga barva, četudi izgleda kakor, da se bo ravnokar razpadel pod njegovimi nogami. Počutim se nekoristno, zato se odločim, da mu pomagam. Primem čopič in začnem. Z vsako potezo se počutim bolje. Res je, delo osvobaja. Ko končava greva do Lucine. Klemnu paše pivo, meni pa kava. V tišini sediva na terasi in opazujeva ljudi. Za sosednjo mizo sedi par, ki že dve leti živi na barki in se preživlja zgolj z ribolovom. To mora biti težko življenje, pomislim, vendar je v obeh vseeno toliko življenjske energije, da z njo z lahkoto napolnita še mene. Končno sem spet stara jaz.

Klemen predlaga sprehod. Z veseljem pritrdim. Odpraviva se do griča nad vasjo. Razgled, ki naju pričaka na vrhu, mi vzame dih. Kamorkoli se obrnem morje in otoki, v daljavi Velebit, pod nama pa najina vasica. Počutim se kot v pravljici. Jutranje razpoloženje je le še bled spomin in spoznam, da človeku včasih najbolj pomaga to, da pozabi nase.

Ker sem preskočila zajtrk, nama zdaj pripravim malico. Odločim se za palačinke. Njemu jih postrežem s slivovo marmelado, jaz pa jih, kot ponavadi jem s Cedevito. Veliko ljudi se ob misli na to kar zgrozi, meni pa so najboljše ravno takšne. Ko pojeva, počasi odideva na čoln.

Tudi danes sva boljša kot včeraj. Ujela sva osem lignjev in doma sva že čez dve uri. Začneva pripravljati večerjo. Lignje na žaru bova pospremila s fižolovo solato in vinom. Hrana je spet odlična. Če bi se človek tu odločil iti na dieto, bi bil skrajno neumen. Polni želodci nama začenjajo zapirati oči in vse kaže, da bo postelja naslednja postaja. Ko se uležem, v mislih preletim dan. Ugotovim, da sem si dovolila preveč sebe in zavestno se odločim, da bom za nekaj časa pozabila nase. Stvari in ljudje tu okoli mene so bolj zanimivi kot jaz sama, le gledati jih je treba s pravimi očmi.