Je se tisto, kar se ujame

Ne vem kdaj se zbudim, ker ura ni pomembna. Tu je čas pomemben le, ko se lovijo ribe. Ostalo je le tisto vmes. Klemen gre v trgovino po kruh, ki ga včeraj nisva dobila, sama pa začnem pripravljat zajtrk. Glede na izbiro, ki ni velika, se odločim za vmešana jajčka. Ena izmed redkih stvari, ki jih znam pripraviti. Ko pojeva, gre Klemen po opravkih. Pripraviti je treba čoln, ker greva zvečer lovit, sama pa se odločim, da se bom lotila gradiva za diplomsko nalogo. Ravno, ko dobro začnem, pride nazaj in pove, da sva povabljena na kosilo do Acota.

Aco je Molačan, najin sosed in stara boemska duša. Čeprav sem sita, se vseeno odzovem povabilu, saj je na meniju brodet iz giric, ki jih je Aco ujel prejšnji večer. Ko prideva nama najprej ponudi rakijo kot aperitiv. To mi malo zbudi tek ampak še vedno me skrbi, kako bom jedla, saj sem sita še od zajtrka, ki sva ga imela pred kratkim. Razgledujem se po sobi, v kateri je vse: spalnica, dnevna soba, kuhinja, jedilnica... Po stenah je polno slik in mozaikov. Zvem, da je to Acotovo delo. Na televiziji se predvaja koncert Amy Winehouse in Aco, ki je že krepko čez 50, mi pove, da je njen velik fan. To mi je všeč. Ko se debata spet odvije okoli rib, končno prisluhnem. Vsak stavek zaključi s smehom. Njegove roke so zdelane in umazane. Tudi na obrazu se kažejo znaki ribiškega življenja. Na krožnik, na katerem so še vedno vidni ostanki prejšnega obroka, dobim makarone z brodetom, ki je izvrsten. Skrb, da ne bom mogla jesti, v hipu zbledi. Tu ne glede na to kje in kaj ješ, vse je odlično in sveže... Na Molatu se naučiš videti bistvo, ne glede na to v kaj je zavito.

Dan preživim na terasi in uživam v soncu in tišini, ki me obdaja. Vsake toliko slišim zvoke motora, ko čolni prihajajo in odhajajo. Vsega skupaj bi jih lahko preštela na prste ene roke. Vmes pa mir. Balzam. Berem knjige, delam jogo, ukvarjam se s stvarmi, ki jih v Ljubljani nimam časa početi in ko začne sonce počasi padati vem, da je čas, da se pripravim na ribolov.

Oblečeva se kar v smučarsko opremo, ker bo na čolnu mraz in ko se sonce začne skrivati za sosednjim otokom, odrineva. Ob mraku začneva lovit. Voziva se naokoli in za sabo vlečeva laks, na katerem je vaba. Danes se lovijo lignji. Ko ujameva štiri, se v temi vrneva nazaj. Prvič ta dan pogledam na uro, ki kaže 21.34. Dolgo sva ostala. Ugotoviva, da sva lačna, saj od kosila nisva še jedla in ker se tu je tisto, kar se ujame, bo za večerjo črna rižota z lignji.

Ko Klemen kuha, se jaz ukvarjam s civilizacijo po internetu, ki mi hodi bolj narobe kakor prav. Ko končno jeva me znova preseneti dejstvo, kako dobra je hrana. Ob taki večerjo, ki jo spremlja kozarec domačega vina, človek hitro pozabi na svet, ki hiti mimo tam daleč stran. V bistvu sploh ni važen. Važni so le trenutki v katerih uživaš in teh je tu na pretek. Vse ostalo je postranskega pomena.