Človek je še vedno le žival

V vsakem izmed nas je nekaj, kar nas vleče nazaj v naravo. Tudi, če se izgubimo v mestnih džunglah in pozabimo na to, smo vseeno le živali z razumom, ki nam pomaga, da krotimo nagon. Tega ostala bitja niso sposobna in le v tem se razlikujemo od njih. Nič več nismo vredni, četudi mislimo tako. Na takšnih krajih, kot je Molat, to pride res do izraza. Med sprehodom mimogrede srečaš fazana, zajca ali celo divjo svinjo. Ko živiš v mestu, se niti ne zaveš, da smo ljudje živalim vzeli njihovo življenjsko okolje in da jih je veliko moralo zaradi tega izumreti. In nenkrat me je sram, da sem človek, da sem to pohlepno zemeljsko bitje, ki se ne ozira na nobeno drugo in živi v prepričanju, da je svet njegov. Mogoče res ne bi bilo slabo, da se svet reši tega virusa imenovanega človeštvo in končno spet zadiha.

Ko vstanem je sonce že kar visoko. Spala sem bolj slabo. Zvečer sva se pred spanjem najedla, vendar si človek ob tako dobri hrani res ne more upreti skušnjavi. Dan, ki ga tu rada začnem zgodaj, zato prestavim na kasnejši čas. Klemna ni več. Predvidevam, da je na kavi ali pa na čolnu. Prižgem računalnik in si nastavim dubstep za ozadje. Težki basi so kot nalašč za pospravljanje. Pomijem posodo, ki nama je ostala od včeraj, skuham kavo, pobrišem mizo, zložim obleke, ki ležijo vsepovsod in dam umazane prat. Zavem se, da sem v uri naredila več, kot v Ljubljani cel teden. Počutim se koristno in dobro. Nato začnem pisati blog. Nekje na sredi teksta pride Klemen nazaj. Ker nimava nič za zajtrk, v trgovino pa se nama ne da, mu pripravim kosmiče z mlekom, sebi pa postrežem z ostankom piškotov in kavo. Po njem ugotoviva, da imava v zamrzovalniku hobotnico. Kar nasmeji se nama. Določiva, da bo za kosilo.

Ko zaključim s pisanjem, naredim jogo. Tu jo je res užitek delati. Nato obesim perilo. Res sem postala prava gospodinja. Klemen medtem pripravi ogenj za peko. Preden bova jedla, bo minilo vsaj še dve uri. Hobotnica pod peko namreč rabi svoj čas. Olupim krompir, narežem čebulo, ostalo pa prepustim Klemnu. Jaz pripravim mizo. Ko sedeva, pomislim kako dobro jeva. Kot predsedniki. Klemen bi rekel, da še predsedniki ne jejo tako dobro, saj ne morejo dobiti tako sveže hrane. Res je.

Ko pojeva, greva na lignje. Pridruži se nama še sosedova hči Karmen. Izredno je simpatična, ko razlaga o svojem očetu, možu in sebi. Veliko govori in vseskozi se smeje. Ugotovim, da tu še nisem spoznala nikogar, ki ne bi bil ves čas nasmejan. Manj kot imajo ljudje, bolj so srečni, kajti več kot je stvari, več je tudi problemov. Enostavno je še vedno najboljše.

Danes smo bolj zgodnji, ker gremo bolj daleč. Cilj je Tramerka. To je majhen otoček, uro vožnje stran od Molata. Če bi ga hotel prehoditi počez, bi za to porabil natanko pet minut, za sprehod naokoli pa bi ti jih vzelo petnajst. Ko pridemo tja, se sonce začne počasi potapljati v morje in obarva nebo v rdečeoranžne barve, ki se zlivajo v črnino, kjer se že vidi luna. Opazim, da je voda vijolične barve. Pogled na njo iz čolna, se bistveno razlikuje od pogleda s kopnega. Popolnoma drugo doživetje. Tu si del narave in eno z njo. Tu si predator in prežiš na svoj plen. Tu si žival.

Klemen takoj ujame 2 lignja, Karmen nima te sreče. Ko se še nekaj časa vozimo naokoli in ne ujamemo nič, se prestavimo na drugo lokacijo. Ardura je že premočna in zato rezultat ni nič boljši. Pogledam naokoli. Morje je polno bark. Vsi lovijo. Nekatere izmed njih poznamo, drugih spet ne, a vse nas druži ista strast. Riba. Začutim, da sem del teh ljudi, ki se kljub invanzivnim in agresivnim vdorom civilizacije, ki jih na otok vztrajno prinašajo tujci, še vedno trmasto postavljajo po robu in uspešno branijo svoj jaz. In jaz se borim z njimi.