MarijaLaura's blog

Mica se za teden dni vrne iz Portugalske v Slovenijo, da uredi vse potrebno, kar se tiče Erazmus izmenjave. Hana gre z njo, da ji pri tem pomaga. Vračava se 4. 4. 2012. Let v Porto imava iz Milana, ob sedmih zjutraj, kar pomeni, da morava na pot iz Ljubljane že dan prej in da bova do tja potovali celo noč. Prijateljica Eva se javi, da gre z nama. Do tu gre vse kot po maslu. Prvi problem, ki nastane je, da nimamo izpravnega avtomobila za tako dolgo pot. Po nekaj dneh iskanja se vendarle javi Pito, prijatelj ki nam posodi svojega.

Že od Bilbao-a naprej sva brez zemljevida, zato napačno zavijeva že takoj ob vstopu na Portugalsko. Ko prideva do prve črpalke in končno kupiva zemljevid, je že prepozno. Ne moreva več nazaj, kar pomeni, da morava čez celo Portugalsko, da prideva do cilja – Caldas da Rainha. Ker je Bertha že zelo utrujena, ne gre hitreje od 60 km/h in ker Portugalci očitno še niso slišali za tunele, se včasih voziva tudi po 20 km/h. Preden prideva v Foz do Arelho, kjer naju nekje na plaži čaka Jaša, mine dan. Vanj pripeljeva natanko ob sončnem zahodu.

Sredi noči, nekje sredi Francije, naletiva na počivališče z WiFi-jem in spet prideva v stik s civilizacijo, kjer objaviva prvi »post«. Nadaljujeva z nočno vožnjo mimo Toulousa in dan zaključiva na bencinski črpalki (ne veva točno kje in ne veva koliko je ura). Parkirava naravnost pred dobro osvetljen vhod, kjer se počutiva varno. Obnoviva vse varnostne napotke: kje se vklopi sirena, kje imava solzilec, zakrijeva vsa okna in obesiva zaveso ter seveda dobro skrijeva vso elektroniko in zakleneva vrata. Ker sva v centralni Franciji, temperature ponoči niso več tako prijetne kot ob obali.

Pred štirinajstimi dnevi je Hana izvedela, da je sprejeta na ESAD v Caldas da Rainha na Portugalskem, v sklopu Erazmus izmenjave. Na izlet po Evropi vzame s sabo še Mico. In sta šli:

Znano je, da VŠU-jevci radi zamujamo in enkrat samkrat ko se zgodi, da smo po nekem čudežu vsi na zbornem mestu točno, seveda, zamuja avtobus. Malo smo nervozni, saj poleg nas stoji ena velika gora prtljage, po kateri bi lahko sklepal da na pot odhaja vsaj trideset ljudi, nas pa je osem.

Okoli enajste ure dopoldan se začnemo počasi zbirati v Kibli in tam nekje do dvanajstih končno vsi prikapljamo na zborno mesto. Debata se začne s predlogi in razmišljanji o današnjem performansu. Ko odločitev pade začnemo s pripravami. Sistem je postavljen okoli četrte ure in prva generalka se odvije ob petih. Kostumi za Anjo in Gajo sta pripravljeni. Anja bo v črnem, Gaja v belem. Multimedijski performans se bo odvijal kot igra obeh performark z inštalacijo in sistemom, ki smo ga postavili. Približno ob pol devetih začnemo. Performans temelji na improvizaciji in opravimo ga profesionalno.

Iz Ljubljane štartamo točno ob pol desetih z dvemi avtomobili. V prvem smo Jaša, Jan, Peter in moja malenkost, v drugem Anja, Simon, Klavdij in Aleš. S Primožem se dobimo kar na kraju zločina v prostorih Kible. Prostor je bel, svetel, z visokimi stropovi in velikimi okni, odprt, zračen in poln kreativne in sproščene energije. Že takoj na začetku se spoznamo z Markom – umetnikom/znanstvenikom, ki nam razjasni koncept delavnic in prostora.

Sanjam, da sem v Ljubljani in gledam čez okno. Zunaj pada dež in megla je kamorkoli se ozrem. Nekdo pozvoni. Odprem vrata, vendar zunaj ni nikogar. Zaprem in se zazrem nazaj skozi okno. Spet nekdo pozvoni. Še enkrat odprem a tudi tokrat ni nikogar. Počasi se začnem zavedati, da sanjam in ugotovim, da mi zvoni telefon. Še z zaprtimi očmi sežem z roko v smer od koder prihaja zvok. Slepo tipam po robu postelje a brez uspeha. Telefon še vedno zvoni. Končno pogledam in vidim, da je na okenski polici. Ugasnem ga. Še sem na Molatu.

V vsakem izmed nas je nekaj, kar nas vleče nazaj v naravo. Tudi, če se izgubimo v mestnih džunglah in pozabimo na to, smo vseeno le živali z razumom, ki nam pomaga, da krotimo nagon. Tega ostala bitja niso sposobna in le v tem se razlikujemo od njih. Nič več nismo vredni, četudi mislimo tako. Na takšnih krajih, kot je Molat, to pride res do izraza. Med sprehodom mimogrede srečaš fazana, zajca ali celo divjo svinjo. Ko živiš v mestu, se niti ne zaveš, da smo ljudje živalim vzeli njihovo življenjsko okolje in da jih je veliko moralo zaradi tega izumreti.

Obstaja rek, ki pravi, da kamorkoli greš, moraš vzeti sebe s seboj. Danes je eden izmed tistih dni, ki jim ne moreš uiti. Ne glede na to, kje si. Jutro je, kot bi ga naročil. Sonce, rahla sapica vsake toliko, zvoki narave naokoli... Vse je popolno, a meni nič ni prav. Zajtrk, ki ga vedno tako rada pripravljam, je danes še preveč odveč. Preskočim ga. Klemen gre na kavo v Lucino, jaz pa sedem za računalnik. Ko pride nazaj opazi, da nisem ravno najboljše volje in si kar sam pripravi kosmiče, medtem ko se jaz zdravim s piškoti. Hitro zatem odide, saj ve, da je bolje, da me pusti na miru.