Thai-8

Peter imaš prav, hotel sem dati naslov Bangkok, potem sem se zamislil in hotel napisati konec, potem sem se spomnil na obljubo o masažah, potem zopet o budah (ni on v množini, temveč njegovi kipi, da ne bo religijoznih nesporazumov). Torej ostaja brez naslova, samo Thai-8.

Zmešnjava vsega. In prav je, da je vsaj malo zmešnjave, saj pišem tole v Bangkoku.

Okoli 17 milijonov ljudi, ki se radi tiščijo skupaj, vsi nekam hitijo in še kadar je najbolj mrzlo, je blizu 30C. Popolna mešanica vsega. Danes sva doma (na Khaosan rd) vstopila na barkačo za javni prevoz, se peljala z ladjo

(malo spominja na beneški vaporet, le da je veliko večja in veliko bolj divje vozi, posebej pristaja) po reki od naše postaje 13 do postaje 1, tam na skytrain (ledenomrzli (stalnih 20C) metro, ki gre po zraku, malo spominja na berlinski S-Bahn) in z njim nad najbolj modernim mestom s samimi nebotičniki in steklenjačami, do Tomson House (v muzej spremenjena hiša začetnika moderne pridelave tajske svile) in nato s taxijem skozi neskončno in na izgled neprehodno gužvo nazaj na Khaosan rd.

Pet strnjenih kolon v vsako smer polnih avtov, tuk-tukov, motorjev, taxijev in vmes pešci skačejo v vse smeri ... Bangkok je ogromno mesto, kamorkoli greš, ti vzame veliko časa. Spominja sicer na vsa ostala velemesta. Razen seveda, da je vse bistveno cenejši in pa, da ima veliko predelov, ki so popolnoma drugačni od ostalih velemest, pa naj bo to sex četrt, china town, little india, norišnica za bele turiste Khaosan in Rambuttri ... A tudi sredi najmodernejšega dela mesta, poslovnega stekla in moderne arhitekture, se najde prostor za popolne podrtije. In morda prav zato, imaš v nekaterih delih mesta občutek, da se pravo, mondeno življenje odvija šele od petega nadstropja navzgor.

Poleg vse te zmešnjave pa ogromno templev. In tako smo zopet pri Budi. Nekaj je takih, da bi jih bilo res greh izpustiti, čeprav imava občutek, da sva jih v zadnjem mesecu obiskala že nešteto.

Reclining Buda: huh in še vsi ostali medmeti. Prisrčen, zabaven, počivajoč (kot sem omenil, mi ni jasno ali gre za sredo ali torek) in v pričujočem primeru, seveda predvsem ogromen.

Hodiš počasi mimo zlatega, ležečega, dobrovoljnega in kar traja in traja, na koncu pa še nogice z bisernimi podplati. Huh, zmanjka besed.

Zlati Buda: če nič drugega, vidiš v živo, kaj pomeni pet ton zlata. Edini kip, ki ni pozlačen ampak je kar narejen v zlatu.

Odkrili so ga šele pred kratkim ker je bil prekrit z mavcem, da so ga lahko skrivali in zato ni bil nihče pozoren nanj. Bil je pač samo eden izmed mnogih kipov Bude. Dokler se ni nekega dne nekaj polomilo ...

Samo še par besed o budizmu in veri tukaj. Pri Michelu (po rodu flamski belgijec, poročen s tajko, oče dveh otrok, ki se z družinskimi člani lahko pogovarja le v angleščini, po treh tečajih tajščine je obupal) sva bila na slovesnosti ob otvoritvi prostorov, ki jih ima njegova žena za delavnice plesa. Michel naju je vozil po njuni dvo nadstropni hiši, kjer imajo v enem večjih prostorov 5 (pet) različnih svetišč (eno je tudi rimokatoliško). Spremljali smo budistično posvetitev novih prostorov, bolje rečeno gre za sosednjo malo manjšo hišo. Posvetitev je opravilo z različnimi molitvami pet budističnih menihov (Michel nama je veselo razglasil, da se bo vsa stvar končala v dveh, treh urah, kajti stanovanjsko hišo so posvečali tri dni). Istočasno je prostore posvetil še starejši možakar v civilu, ki nama ga je predstavil kot neke vrste šamana.

Glede verovanja na tajskem, kjer je 96% budistov, je povedal, da je nekoč ženo vprašal, če veruje. Vprašanja ni razumela in nikoli se nista uspela jasno pogovoriti o verovanju. "Za njih je to življenje, oni ne verujejo tako kot pri nas" je bil njegov zaključek.

So pa templi izjemno lepi in v njih je mir in hlad, tako da jih je res veselje obiskovati. O tem, kako menihi molijo tudi za ostale ljudi, ki tega ne utegnejo v zadostnem številu molitev, opraviti sami in kako jim ti v zameno nosijo hrano, in kako taisti nimajo več časa, da bi kuhali in jim dajejo v zameno raje denar, ki pa se ga menihi ne smejo dotakniti (kakor tudi žensk), o tem raje ne bom razglabljal.

Raje še par besed o masažah. Tajska slovi po masažah. Tako kot ima stigmo sex turizma ima tudi stigmo erotičnih masaž. Vendar se je tako kot povsod drugje po svetu, tudi tu za to vrsto masaže potrebno potruditi in najti pravo četrt in pravi salon. Tu je prostitucija nekako pol legalna (se bolje nam razjasni to stanje, pojasnilo domačinke iz višjega srednjega razreda, Michelove žene, na pripombo o hipokriziji in sprenevedanju ter zatiskanju oči, je mirno odgovorila: "ja in kaj potem?"). Torej masaže so tajska tradicija. Masažni saloni so na vsakih sto metrov. In cene seveda več kot močno sprejemljive tudi za slovenske žepe (ena ura od 4€ naprej, glede na vrsto masaže a ne več kot 7€).

Po prvih etičnih (beli kononialisti) zadržkih ugotoviva, da se od nekdaj masirajo vsi tajci in ni to neka izmišljotina nas belih. To je del njihove kulture in tako mirno hodiva na masažo stopal, ki res pomaga po celodnevni hoji. Vsaj enkrat tedensko na thai masažo, ko te celega polomijo, pa oljna masaža, ko te natrejo z oljem, pa herbalna, pa obrazna ... Znajo uživati. Kadar prideš na market (tam se veliko hodi in bolijo noge), so pa masaže kar na cesti.

Evo, to je ena taka zmešnjava za konec. Vsega po malem a je prav tako, saj smo v nori mešanici Bangkoka.

Evo, še poseben pozdrav za Petra (ena zelo redkih besed, ki sem se jo naučil):

Sa-wat-dee kap (glede na to, da mi zapišemo v latinici, je ponavadi deljena po zlogih. Kap na koncu v moški obliki pa sicer lahko pomeni marsikaj a vedno samo dobro. Pa še to je vsakič malo drugače izgovorjeno in potem seveda tudi v vsaki knjigi malo drugače napisano, močno odvisno tudi od tega ali si v Chiang Maiju ali Bangkoku).

No, pa še tole znava:

kap-kuhn-kap (od Boštjana)

kap-kuhn-kaaa (od Rene)