Thai-6 Razstava

Če me kaj pojezi, je to izguba časa zaradi nekoga drugega in njegovega slabo opravljenega dela. Tako se je začelo današnje jutro. In tole berete le zaradi moje že privzete tajlandske potrpežljivosti. Naša programerja ePlatforme je potrebno "za ušesa". Vmesnik, ki je tako nepregleden in se redno sesuva, brez shranjevanja ob vsakem izpadu povezave, je primeren morda za njun domači studio. Povsod drugje ne funkcionira kot bi vsaj pričakoval, če ne zahteval, povprečen uporabnik (in to brez njune razlage o pričakovanem znanju in opremi povprečnega!?! uporabnika). Torej, da "ne razvlačim", tu veza pade vsaj nekajkrat dnevno. In seveda, da se vrnem: jaz sem se zjutraj lotil pisanja bloga, po uri in pol, ko sem pritisnil save, se je vse sesulo (že slišim programerja: zakaj pa ne pišeš v wordu in potem kopiraš v blog. Lahko pa pišem s svinčnikom, ki ga prej poslinim, na pergament in potem, ko se prepričam, da sem v idealnih razmerah, lepo prepišem v dotični vmesnik). Rezultat: ostal sem brez vsega in sedaj, ko so vsi odšli, sedim tule in ponovno pišem (seveda primerno skrajšano varianto).

Torej prišel (in sedaj tudi že odšel) je tudi ta dan. Do sedaj nisem veliko pisal o tem, zaradi česar sva pravzaprav tu. Sem se poskušal držati tem, ki bi bile zanimive tudi za ostale bralce. Najino delo pa izgleda takole: ob 9h na redcar in razburljivo dogovarjanje in vožnja do akademije. Potem se zberemo v studijih, ene deset do petnajst nas dela tu. Nekaj slikarjev, nekaj kiparjev in nekaj videastov.

Razmere za delo so izjemne.

Približno ob dveh treh se oglasi lakota in midva greva v študentsko menzo. zanimiva ponudba šestih različnih kuhinj in eden, ki nudi pijače. K sreči ima poleg svojih domačih zvarkov tudi hladilnik kjer se najde tudi nekaj globalistične ponudbe. Vsako jed ti pripravijo sveže, posebej zate. Težave s komunikacijo je ena od kuharic rešila s kuharsko knjigo, kjer ji kažemo slikice ona pa kima. Tudi sicer dosti barantajo po restavracijah s slikami. Malo težko se sicer na zbledelih slikah vidi vrsta mesa a zelenjavo od svinje že ločič nekako. Nato najboljši del s kavo. Kavo imajo skoraj povsod, je neke vrste hit. Ponujajo vseh vrst: kapučino, late, moka, amerikano, ... Pri pripravi kave sodelujeta vedno vsaj dve izza šanka.

Kavo se kuha vsako posebej, nato se ena loti penjenja mleka, medtem, ko druga pretaka kavo v večjo skodelico. Nato nova zopet od začetka, vsaj dobrih pet minut za vsako.

Pokličejo te k šanku (v tajščini, da ne razumeš), da prideš ponjo in jo končno lahko spiješ.

Mi nazaj v studio. Ob šestih imamo pogovore z avtorji.

Midva sva bila prva (Rene je želela, da ima še čas za sodelovanje s študenti potem, ko je izkoristila predstavitev tudi za povabilo). Pridejo študentje, profesorji, nekaj avtorjev. Malo več spraševanja kot pri nas, drugače študentje prav taki kot naši. Pred par dnevi sva imela šee predstavitev šole in univerze. Istočasno je Prvački predstavljel singapursko akademijo in eden od profesorjev še akademijo, ki nas gosti.

V soboto so izpraznili CMU Art Center in v nedeljo so prepeljali večino del v Galerijo. začelo se je postavljanje. Na začetku kaos. Razstavo so kurirali trije kuratorji: nadkurator Eugen Borkovsky, ki je imel na skrbi tudi nas neaziate, Prvački, ki je pokrival Singapur in Malezijo in Sebastian (sicer Francoz po rodu, ki živi že osem let tu v CM in predava zgodovino umetnosti, priimek sem seveda pozabil), ki je pokrival avtorje iz Tajske.

Vsak dan bolje in bolje in v sredu je bilo že dopoldan začuda praktično vse končano. Razstava super, vsi navdušeni.

Več o sami razstavi in otvoritvi naslednjič.