Thai-5

Hrana! In to tajska hrana!!!

Najprej se gre seveda na tržnico. Imajo jih ogromno. Vsakodnevne tržnice: Warorot je splošna, tržnica v kitajski četrti je pač specifična, kitajska in nato še nočna tržnica. To so glavne tri, poleg njih pa še cel kup manjših.Zelo dobra stran vseh tržnic je, da se na njih prodaja poleg hrane (surovin), in pripravljene hrane tudi vse ostalo.

In to ne kaka manjvredna ali slaba roba. Na tržnicah se prodajajo kvalitetne stvari. In vsi kupujejo na tržnicah. Tu so veliko večja redkost trgovinski centri. Jih je zelo malo in so na robu mesta. Tja se gre po kakšne specialne stvari (gradbeni material, evropsko robo, specializirano tehnično ...). Vse ostalo na tržnicah.

Potem pa sta tu še največji tržnici, ko se zapre par kilometrov ceste skozi stari center, to je nedeljska tržnica ali malo drugačna ob robu starega centra, sobotna tržnica.

Gužva, gužva, gužva! Pa še v Aziji smo, kjer se vedno vsi nagnetejo čimbolj na kup (skupaj s Kitajci pa nas je itak že skoraj 2milijardi)

Cene so za nas idealne. Velja pa pravilo, da se je potrebno o vsaki dogovarjati. Celo, ko sem v velikem tehničnem centru kupoval prenosni disk in je bila na njem natisnjena cena 2990bht in sva se s prodajalcem že pogodila za plačilo s kartico (dodatek dogovorjen na 3%), sva potem se malo pobarantala o izhodiščni ceni diska in na koncu petnajst minutnega pogovora o marsičem, sem plačal 2500bht. Simptomatičen odgovor na vprašanje koliko stanejo ene hlače mi je ponudila simpatična prodajalka, ki je znalo celo angleško (in se zato nisva pogovarjala samo s prsti): "začela bom pri 250bht".

Toliko o tržnicah in  sedajkončno hrana. Prva ugotovitev je, da zelo malo kuhajo doma. Celo na privatni zabavi so vzeli kuharja, da nam je pekel in kuhal. Ne samo turisti tudi večina domačinov je zunaj. Dobra stran tega je, da je v mestu izjemna ponudba lokalov s hrano in da je ves čas na razpolago ogromno hrane, vseh cenovnih razredov. Hrana je zelo kvalitetna in izjemno dobra. Nekateri smatrajo tajsko kuhinjo za najboljšo na svetu. Pobrala je dobre stvari iz dveh največjih svetovnih kuhinj: kitajske in indijske. Kar se našega okusa tiče, je zelo pekoča. Predvsem čiliji so strup za bele. Seveda se lahko dogovoriš za "nothot", a zelo hitro preideš na "džastalitl, nottumač", ker je pekoče res bolj okusno. In tudi čiliji tu pečejo malo drugače. Samo v ustih in kmalu po jedi začnejo popuščati. No, za pretiravati pa vseeno ni.

Glede mesa so za moj okus malo čudni. Večinoma svinjina, potem šrimpi, potem piščanec, riba in na koncu govedina. Vmes so še race, gosi in bolj eksotični ptiči, plazilci, gosenice, žabe, kuščarji, kobilice, mravlje in še bi se našlo. No, ta vrstni red bi jaz močno predelal. Meso obdelajo bolj po kitajsko (nić aufslezvanja, samo sekaj), kar pomeni: pazi na kosti, kožo in maščobo.

Tega zgoraj in spodaj se poskušava še vedno izogibati!

Še mene so nagnili zelo na vegetarijansko stran (v kolikor velja bosanska klasifikacija, da piščanec sicer res verjetno ni rastlina, ampak ...) in jem meso bolj kot dodatek. Potolčejo pa neverjetno količino raznoraznih jajc, ki jih dodajajo marsikam. Hrana je sicer res izjemno okusna. Kar se tiče sladic (in mene) so pa bolj tako, tako. Nekateri so navdušeni nad izjemno ponudbo surovega ali obdelanega in predelanega sadja, a to vendarle še vedno ni sladica.   Največja groza je to, da čokolade praktično ne poznajo! (in to oni  meni, ki sem milkarulz)?! So žal preblizu Japonske, kjer so sladice samo za otroke pa še njih nategujejo s fižolom (namesto nutele).

Slaščičar v mobilni slaščičarni, med delom

V treh tednih sem uspel odkriti za sladico najboljšo, naslednjo jed: testo raztege in vrže na vrelo palmovo olje, nanj naloži na tenko narezane banane, zapogne, doda palmovo maslo, da vse lepo zarjavi, odcedi, razreže na male koščke, polije s kondenziranim kokosovim mlekom in nadomestkom tekoče čokolade (pa tako dober sladki greh, smo že davno iznašli, da ne omenim, da vse skupaj kar kliče po nuteli). Vsi, ki me poznate vidite, da je situacija res kritična, če mene lovijo na banane.

Kot pravim: če hočete res izjemno jesti in da vam hrana ostane v spominu kot vsakodnevni specialni dogodek, žal ne bo šlo drugače kot, da sedete na avion, preleteti dobrih dvajset ur in se nam pridružite, kjerkoli tule v Chiang Maiju.

Zelo okusna včerajšnja večerja v bližnjem lokalu!