Thai-3

Kot obljubljeno, tokrat poleg naše razstave, še malo o taki in drugačni hrani. Duševna je budistična, ona druga pa fantastična.

Tole je vhod, zapolnjen s par avtorji (Rene je seveda na drugi strani fotoaparata), v največji razstavni prostor v tem delu Azije, v Chiang Mai University Art Center. Za našo razstavo imamo na razpolago okoli 2.500m. V nedeljo bomo začeli z razporeditvijo del po prostoru. Pričakujemo "zanimivo, kreativno" dogovarjanje petdesetih avtorjev z dvema kustosoma.  Kaj več o tem kako in kaj, bomo videli jutri!?!

CMU Art Center je oddaljen kak kilometer, dva od univerze proti centru mesta. Tako, da gremo lahko peš, brez že znanih redcarov. Že priti do univerze, ki je točno na drugi strani mesta glede na naš hotel (15 minut z avtom), povzroča hude komunikacijske težave. Šoferju ne smeš nikakor omeniti univerze, ker potem te odpelje na rektorat, ki je seveda popolnoma na drugem koncu campusa in sledi pol ure trde hoje po soncu ali čakanje na električni avtobusek (tudi vsaj pol ure in ne sme biti sobota ali nedelja). No in še hujša ugotovitev po nočnem vozakanju na univerzo, kjer so nas čakali za odhod na skupno večerjo. S pomočjo hrvaškega fotografa, ki je bil ne vem zakaj  prepričan, da je meni pot bolj jasna kot njemu, sem šoferju razlagal pravila branja zemljevida in vožnje po CM. Po uri nočne, razgledne vožnje po obromkih mesta, smo končno zadeli pravo cesto. Še kasnejša, vzpodbudna ugotovitev, po daljšem razgovoru s šoferjem in neko žensko po telefonu. Šoferji ne znajo brati (to ugotoviš, ko ti kažejo poti po narobe  obrnjenem zemljevidu) zato gre dogovarjanje samo na posluh in ženska po telefonu je po moji razlagi "Suteph rd" zadovoljno zaključila "super market", kar nisem siguren, da je bilo kaj bolje kot prej, ko sva pristala v "Sacre ceur". No, na koncu smo vedno našli pravo pot, vsi z zadovoljnim nasmeškom na obrazu in seveda za isto ceno.

Evo, midva pred transparentom ob Faculty of Fine Arts. O samem projektu, razstavi in najinem delu, več po nedelji ali morda še bolje, po otvoritvi, ki bo v sredo zvečer.

Sedaj pa še malo o obljubljeni hrani. Taki in drugačni. Najprej morda nekaj besed o drugačni.

Tajci so 96% budisti. Pred dvema letoma so celo ime države uradno spremenili v budistično kraljevino. O politiki raje nič, ker to tu močno odsvetujejo. Imajo pa v Chiang Maiju neverjetno število templjev. Tu se jim reče Wat, zato tudi Wat v toliko imenih (Angkhor Wat itd). V mestu je Wat na vsakih (da ne bom pretiraval) 100 metrih. Sestavlja ga obzidan kompleks s templjem, pagodo in spremljevalnimi hišami za menihe (v oranžnih ogrinjalih). Vsak je drugačen. Tale je eden najpomembnejših na Tajskem nasploh. Kot lahko vidite pa imajo skoraj vsi neverjetne količine zlata. Tale Wat stoji na hribu nad Chiang Maijem, kamor so nas peljali na izlet skozi dzunglo. Od tam so tudi slike CM od daleč, ki sem jo objavil prejšnjikrat.

No in še malo fotk teg izjemnega templja. Veliko zlata. Buda za vsak dan in spodaj meni najljubša sreda (ali torek, to je tako komplicirano, da še vedno ne razumem povsem), ko tudi on počiva.

Evo, tudi najbolj sveti si morajo vzeti trenutek za počitek.

In sedaj še en izjemen Wat, malo izven mesta, ki pa nima nič zlata. Udom, naš gostitelj, ga priporoča za jutranjo molitev.

Več o oni drugi, manj duševni hrani naslednjič. Takrat tudi malo sprehoda po tržnicah. In nekaj fotografij v opozorilo na "posebne" sestavine azijske kuhinje.

Glede templjev le še to, da če mi uspe, pošljem kmalu fotke izjemnega dogodka, ki se ima dogoditi v nedeljo, po šestdnevnem "slavju". V bližini CM je namreč v starosti 96 let umrl eden od zelo pomembnih budističnih menihov. Štiri mesece so pripravljali, vsaj 20m visoko in 30m dolgo statuo (znotraj katere ja krsta), ki jo bodo v nedeljo svečano zažgali. Prostor znotraj templja, kjer se bo to zgodilo, je velik kot nogometno igrišče.

Poleg kitajskega novega leta, ki je vsako leto, imamo srečo z dogodkom, ki je veliko bolj redek.

Več naslednjič.