Thai

Kot obljubljeno, začetek bloga iz daljne Tajske.
Najprej osnovni podatki: z Rene sva bila povabljena v Chiang Mai, da sodelujeva kot predstavnika Slovenije na skupinski razstavi v CMU Art Centru. Na podlagi dveh selektorjev je bila izbrana grupa 25 avtorjev iz Tajske in grupa 30 avtorjev iz bivše Jugoslavije, z dodatkom ostalega sveta. Tako nas je tu iz nekdanje skupne države: štirje avtorji iz Srbije, šest iz Hrvaške, štirje iz Bosne in dva iz Slovenije. Razstavni prostor je največji v Chiang Maiju in zaobsega nekaj čez 2.500 m. Tu smo in še bomo dalj časa, ker ne gre zgolj za razstavo temveč tudi za neke vrste rezidenco. Vsi povabljeni avtorji bomo večino dela naredili tu, na Univerzi v Chiang Maiju. Obenem bomo opravili na CMU Faculty for Fine Arts tudi nekaj predavanj in predstavitev svojega avtorskega dela. Midva sva bila povabljena, da dodatno predstaviva še Univerzo v Novi Gorici in Visoko šolo za umetnost.

Najprej nekaj o Chiang Maiju. Je bivša prestolnica severnega kraljestva. Trenutno je drugo največje mesto na Tajskem. Po trditvah domačinov, ima okoli 1,5 miliona prebivalce. Od tega je več kot 100.000 belcev, ki začasno živijo tu. In potem še nedoločljiva številka turistov. Mesto leži 700 km severno od Bangkoka. Smatrajo ga za kulturno prestolnico Tajske. Zaradi svoje severne lege, ima od decembra do marca (za nas evropejce) idealno klimo: čez dan med 25 - 30C in ponoči lepo hladno med 15 - 20C. Za domačine je to zima in tako najhladnejši del leta. Ostali del leta, sta še dva letna časa: zelo vroče in vlažno poleije in seveda zelo mokro deževno obdobje.
Chiang Mai je univerzitetno mesto. Tu študira in živi okoli 70.000 študentov, večinoma Tajcev. Univerza, katere gostje smo, je največja in najpomembnejša ker je kraljeva univerza, kar pomeni, da njeno delovanje financira direktno kralj. Leži v zahodnem delu mesta in zaobsega gromozanski campus. Campus je pravo mesto s svojim notranjim javnim prevozom (mali električni busi). Na CMU študira 38.000 študentov. Mi smo gostje Akademije za umetnost. Raje ne bom opisoval prostorov, ki jih ima akademija, za naše razmere so seveda ogromni. Nasploh so tu pogoji za študij idealni. Problem jim predstavlja predvsem plačljivost študija. Tajske plače so sorazmerno nizke, zato so tudi cene temu primerne. Kar pomeni, da so za nas nizke.
No sedaj še par splošnih dobrih in slabih stvari. Tajski turizem ima sicer stigmo seks turizma, vendar je tega tu na severu zelo malo. Nasploh turistov je tu malo. Nekaj jih je zaradi bližine gora, trekinga, slonov, tigrov in džungle nasploh. Vendar tu niti približno ni tako, kot na plakatih Puketa in ostalih morskih krajev, tudi 17 milijonski Bangkok je daleč. Tu je le džungla, z zanimivimi vasmi do meje z Laosom ali Burmo.
Hrana je odlična. Nasploh velja Tajska kuhinja za eno najboljših na svetu. Čutijo se dobri vplivi indijske in kitajske hrane. Večinoma sicer zelo pekoče, a se da dogovoriti, da pripravijo na način, da zmoremo tudi mi uživati v izjemni barvitosti okusov, barv in vonjav. Ljudje so izjemno prijazni. Ni zastonj drugo ime za Tajsko "dežela smehljajočih ljudi". Res so vsi zelo prijazni. Manjši problem predstavlja sporazumevanje. Zelo malo jih govori angleško. Še veliko večji problem pa je pisava. Izjemno lepa a zame popolnoma nerazumljiva. Le redko pa je kaj napisanega v drugačni pisavi. Ampak s pomočjo njihove izjemne prijaznosti in malo potrpežljivosti, se da dogovoriti vse. Včasih nisi čisto prepričan, kaj si naročil a na koncu kar gre in z veseljem poješ.
Naj za konec omenim še promet. To je posebna zgodba. Azijski nasploh, je posebna zgodba. Torej po cestah se vozi marsikaj. Neskončno število motorjev, vesp, mopedov ipd, avtomobili so v glavnem zelo močni poltovornjaki. Javni prevoz je tisto najlepše. Redcar je osnova. Picup s trdno streho in dvema klopema. Nabaše 10 do 12 ljudi. Če je gužva, lahko dva dodatno visita na stopnici. Nima postaj, ustavi kjer mu pomahaš in pelje v smer, ki jo je določil prvi potnik. Ker jih je res veliko, nikoli ne čakaš več kot par minut. Cena kamorkoli po mestu je 20bht (0,5€). Isti taki avti le, da so beli ali rumeni, opravljajo primestni promet. Ti imajo v mestu določeno končno postajališče in odpeljejo približno na pol ure. Namesto taxijev je tu tuk-tuk. Vozilo na tri kolesa, osnova vespa, zadaj sedež za dva. Pelje kamorkoli, cena malo višja in vedno dogovorna. Sliši se čudno, a javni promet deluje. In to bolje in hitreje kakor marsikje pri nas.

Naj bo to za prvič dovolj. Več v naslednjem javljanju. Tudi fotke šele takrat, ko uspem razrešiti problem s prenosom podatkov. Tale internet malo dela, več pa ne. In še izjemno počasen je. Da vpisovanja več kot petnajstmesnega gesla za wf v njihovi pisavi ne omenjam (imam fotke kunštnih, tako naših kakor tajskih glav, ko smo to počeli).