Lizbona - 7 (Porto)

Vzamem nazaj vse, kar sem napisal o lizbonskih klancih (ali vsaj pol tega). Pozabil sem že, po petnajstih letih, ko sem bil prvič in zadnjič tu, kakšen je Porto. Domačini trdijo, da je Lizbona bolj hribovita. Glede na to, da je odnos med Lizbono in Portom podoben kot med Ljubljano in Mariborom, jim tudi glede klancev ne verjamem najbolj. Morda res obstaja kakšna razlika, a zame, človeka ljubljanske ravnice, je neopazna.
Za ilustracijo: v Lizboni nisva videla niti enega kolesarja, v Portu dva. Prvi je bil v popolni športni opremi na gorskem kolesu, ki je izjemno hitro švignil mimo nas po klancu navzdol (verjetno svetovni prvak v gorskem kolesarjenju med treningom!!!). Drugi pa je bil bolj zanimiv: človek na normalnem biciklu (stal je poleg kolesa, novinarka ga je intervjuvala in TV snemalec je pridno snemal), očitno je šlo za zelo ekskluziven primerek. Torej, čakali so me naporni dnevi.

Pedro Maia je bil ta, ki naju je povabil na obisk Akademije lepih umetnosti Univerze v Portu. Medtem je postal predstojnik oddelka za risanje. Spoznali smo se v Ljubljani, kjer je bil na obisku, ker je poročen z našo bivšo študentko. Maja je kiparka, sedaj ilustratorko, ki je po erazmus izmenjavi, ostala v Portu.

Čeprav ima njihova šola že več let sklenjen sporazum z ljubljansko akademijo likovnih umetnosti, jih zanima sodelovanje tudi z nami, predvsem zaradi naših programov. Oni so namreč ravno sredi spreminjanja po bolonji in želijo vpeljati tudi video in animacijo. Zelo jih zanimajo naše izkušnje pri izvajanju tovrstnega programa in zato si želijo predvsem izmenjave učiteljev. Seveda bomo podpisali tudi za študentske izmenjave, vendar teh imajo že izjemno veliko (trenutno 150 erazmus študentov) in počasi ustavljajo prevelik naval. No tista dva ali trije o kolikor smo se mi pogovarjali …

Šola in prostori po katerih smo hodili celo dopoldne, so izjemni. Stara šola, štiri zgradbe, ena nova zgradba, vrtovi med njimi. Imajo vse klasične oddelke izobraževanja iz področja vizualne umetnosti in tudi nekaj novejših multimedije in podobno. Trenutno pa se ukvarjajo s prehodom iz štirih na tri leta, ter sočasno prenovo vseh programov. Zanimivi pogovori o klasičnih medijih, o upadanju zanimanja za kiparstvo in slikarstvo, o tem, da želijo zmanjšati število študentov iz 800 – 900, kolikor jih imajo trenutno, na 500 – 600, da bi se tako izboljšali pogoji za delo. Kako različne skrbi od naših.
Popoldne spet hoja po klancih navzgor in navzdol po mestu, kajti najina služba se je z dogovori na akademiji v Portu končala.
No, moja hoja po klancih pa se je končala, ko smo z Majo končno prišli na Ribeiro. Na kavo seveda in večurno čvekanje v slovenščini, na njeno veselje.

Za odkup ena turistična fotka srca Porta (Ribeiro)
 
PS: opravičujem se vsem v Portu za izjemno nesramen naslov tegale bloga (Lizbona sem dal na prvo mesto v naslovu samo zato, da bi bilo bolj jasno, da gre za isto serijo blogov).

Naslednji dan, ko sva se vrnila v Lizbono, je namreč Porto z 2 : 1 premagal Benfico sredi Lizbone in postal državni prvak.
Ta dogodek je bil za vse Portugalce bistveno pomembnejši od padca vlade, volitev in kot so nama zagotovili v Portu dan prej: "to bi bila edina dobra novica zadnjih in tudi prihodnjih par let".