Lizbona - 5 (Caldas da Reinha)

Zjutraj zapustiva Lizbono. Kar niti ni tako enostavno, če si omisliš najem avtomobila. K sreči imamo internet in kar dobro povezavo, tako da je iskanje primernega ponudnika samo stvar časa in ne hoje v različne klance. Ko nama uspe najti enega blizu najinega doma, se med rezervacijo premisliva o avtu in vzameva malo večjega od najmanjšega.Ko si že sprintava vse papirje, slučajno (in še hvala bogu, ker verjetni bi drugače še vedno nesrečno lazil v kakšen strm klanec) pogledava naslov in ugotoviva, da je pač to le ponudnik, ki zastopa različne avto hiše. Najin avto naju čaka tako čisto slučajno na drugem koncu mesta. Jovo na novo in še pregovarjanje, da odpovedujemo prejšnjega, da smo se zmotili itd. Torej, konec dober, midva v avtu, našla A8, ki res ni ista kakor A1 (kot sem prej prepričeval prodajalca, ko sem ga spraševal za pot v Porto in mu mimogrede omenil, da grem pravzaprav v Caldas da Reinha). Oboje je proti severi in kolikor poznam geografijo je Portugalska ena zelo ozka in dolga država, ki leži popolnoma vertikalno na koncu Evrope in ima na severu Porto, dve enoti proti južnemu koncu Lizbono in na jugu Faro. Midva greva pa od Lizbone 80 km proti severu. Od Ljubljane se odpraviš v Celje in ko sprašuješ za pot, mirno omeniš, kje da se gre v Maribor, ker pač ne pričakuješ, da vprašani pozna vse manjše kraje v svoji državi.

Caldas da Reinha, kopališče za kraljico. Obetavno je že ime kraja. ESAD je šola za, kot pravijo oni, zvok in sliko. Imajo pa še oddelke za teater, ambient, fine arts … Spet čez tisoč študentov. Je članica Politehnike iz Leirie, ki ima šole razmetane po celi regiji Oeste. Šola stoji v gozdičku na robu mesta in je bila grajena prav za šolo. Tako, da imajo odlične prostore, s krasno svetlobo. V mestu imajo dva študentska domova. V glavnem: idealno za študiranje.
Fernando je tu profesor animacije in se vozi na predavanja iz Lizbone. Pove, da tako potuje večina profesorjev. Zanimivo, glede na to, da se bomo tudi mi enkrat selili v Novo Gorico (razdalja za vožnjo iz Ljubljane je zelo podobna: dobrih 45 minut).
Ker Fernando pride šele naslednji dan, naroči da naju pričaka Diogo, profesor fotografije. Predelamo njihove in naše programe, pojamramo o težavah in ugotovimo, da se programi in načini izvajanja, izjemno pokrivajo. Zaključimo, da je to idealno za vse vrste izmenjav. Pelje naju po šole (kar je glede na velikost, kar dolgotrajen sprehod). Ker sva zaradi že omenjenih kolobocij ob odhodu iz Lizbono prišla na ESAD relativno pozno, se najinemu gostitelju že močno mudi (tudi on hiti nazaj v Lizbono), zato se poslovimo in midva se odpraviva v mednarodno pisarno, da rečemo še eno o formalnostih sodelovanja.

Diogo naju pošlje k Sandri češ, da ona je oseba s katero se bova vse dogovorila. In res je tako. Sandra je izjemno prijazna in navdušena nad možnostjo sodelovanja z nami. Imajo močno razvito, že večletno sodelovanje z madžarsko univerzo, zanima pa jih tudi Slovenija. Hitro smo uredili vse papirje in ker je bila tako prijazna in smo se pogovorili tudi že o njenem obisku Ljubljane pred leti in podobne privatne stvari, sva jo mirno vprašala, če nama predlaga kakšen hotel. Takoj naju je poslala na obalo (15 km proti zahodu). O tem kakšen hotel je bil, kako tolčejo atlantski valovi (veliki, primerni za deskanje) ob obalo, o hoji po kilometrih peščene obale pa raje kdaj drugič.

Prvi dan obiska ESADa končava v manjši šolski stavbi ob robu gozda, kjer je poleg menze, v nadstropju kafeterija z ogromno teraso.

Naj na tem mestu izkoristim priložnost, da pohvalim Portugalce za dve koristni in predvsem prijetni navadi: ob vsaki priliki popijejo ogromno kave in imajo izjemno dobre slaščice, ki jih ob kavi pridno zobajo. Zame idealna kombinacija.