Lizbona - 1

No, pa začnimo z obljubljenim blogom. Kot je bilo zaukazano, bom vsak prispevek pisal kot nov blog. Danes začenjam bolj z Lizbono in malo za zaključek festival animiranega filma Monstra. Naslednjič morda več o šolah in dogovorih o nadaljnjih sodelovanjih.

Navkljub hitrosti dandanašnjih avionov, vseeno na koncu, izgubiš za pot, cel dan. Najprej letališče ni ravno v mestu (no iz Ljubljane je bilo potrebno priti v Benetke), nato še zahteva po prisotnosti, dve uri pred vzletom. Pa še res je daleč in se malo vleče. In ker je bilo nekaj smole z vremenom (povsod sonce, nad Portugalsko pa oblačno), tudi z obljubljenim zračnim ogledom Lisboe ni bilo nič. Bi pa pohvalil TAP. Ker vedno iščem najcenejše prevoznike (no ponavadi je to EasyJet ali Ryan Air), sem že kar malo pozabil na edini užitek med poletom. Ravno, ko ti od dolgočasja in pomanjkanja svežega zraka začne kinkata glava, udarijo stevardese s hrano. In to me je vedno navdušilo. Najprej čakaš, da končno pride do tebe, nato melješ neverjetno dobro hrano in potem še kavica. Pa mine urca in še ena, pa smo po Evropi praktično povsod. Tokratna takoimenovana hrana je bil nek čuden, topel sendvič z ananasom in nečem mehkim, svetlo rjavim, rahlo pastoznim in od vsega najtoplejšim (Rene trdi, da je bilo meso) kar še vedno nisem čisto prepričan, kaj je bilo. A vseeno je bilo super in mi je izjemno popestrilo predolge, dobre tri ure trajajoče poletavanje.

Po pristanku gužva za taxi, nora vožnja do hotela in potem v Sao Jorge, kjer je sedež Monstre in tudi večina predstav. Že na vratih sva srečala Jasno. Njeni izmenjavi (14 dni je sodelovala pri pripravi in izvedbi festivala) se je bližal konec. Še današnji tekmovalni večer in jutrišnji zaključek, nato potegne zabavo do jutra in ob 8h odleti domov.

Pred zadnjim tekmovalnim študentskim dnevom, sva imela ravno še dovolj časa, da sva skočila na danes prvo, pravo, toplo hrano. Seveda je bil to bakalhao, ki mi ga je opevala Rene zadnji dve leti. In to en na žaru zanjo in alacasa, kot se za pokušino spodobi, zame. Polenovke, kakor jo poznam s Primorske (na rdeče ala ribji golaž) in Dalmacije (na belo ala hladen namaz) ne maram preveč. Tole tu, je pa riba kot se šika.

S polnimi trebuščki smo tudi študentske filme z večjim veseljem gledali. Zanimivi filmi, predvsem pa naju je presenetila sama produkcija. Takoj sva določila dodatno temo za pogovor s Fernandom in sploh na šoli ESAD v Caldasu, po koncu festivala. A to je že tema za naslednji blog. Tokrat le se nočni ogled selekcije žirije. Retrospektiva grško francoskega avtorja. Dobri filmi a jaz sem bil že bolj slab. V miru temne dvorane, so oči kar same lezle skupaj. Dovolj je bilo vseh vrst (vključno s kulturno) hrane za danes.