Boštjan Potokar's blog

Peter imaš prav, hotel sem dati naslov Bangkok, potem sem se zamislil in hotel napisati konec, potem sem se spomnil na obljubo o masažah, potem zopet o budah (ni on v množini, temveč njegovi kipi, da ne bo religijoznih nesporazumov). Torej ostaja brez naslova, samo Thai-8.

Zmešnjava vsega. In prav je, da je vsaj malo zmešnjave, saj pišem tole v Bangkoku.

Kot se za sedmo javljanje spodobi, nekaj posebnega. Tokrat o otvoritvi.

Sreda 1. februarja ob 18h v CMU Art Center, Chiang Mai, Tajska.

Medijsko je bil dogodek kar dobro pokrit. Nekaj predhodnih televizijskih intervjujev z udeleženci in časopisni prispevki. A tolikšnega obiska vendarle nihče ni pričakoval.

Če me kaj pojezi, je to izguba časa zaradi nekoga drugega in njegovega slabo opravljenega dela. Tako se je začelo današnje jutro. In tole berete le zaradi moje že privzete tajlandske potrpežljivosti. Naša programerja ePlatforme je potrebno "za ušesa". Vmesnik, ki je tako nepregleden in se redno sesuva, brez shranjevanja ob vsakem izpadu povezave, je primeren morda za njun domači studio. Povsod drugje ne funkcionira kot bi vsaj pričakoval, če ne zahteval, povprečen uporabnik (in to brez njune razlage o pričakovanem znanju in opremi povprečnega!?! uporabnika). Torej, da "ne razvlačim", tu veza pade vsaj nekajkrat dnevno. In seveda, da se vrnem: jaz sem se zjutraj lotil pisanja bloga, po uri in pol, ko sem pritisnil save, se je vse sesulo (že slišim programerja: zakaj pa ne pišeš v wordu in potem kopiraš v blog. Lahko pa pišem s svinčnikom, ki ga prej poslinim, na pergament in potem, ko se prepričam, da sem v idealnih razmerah, lepo prepišem v dotični vmesnik). Rezultat: ostal sem brez vsega in sedaj, ko so vsi odšli, sedim tule in ponovno pišem (seveda primerno skrajšano varianto).

Hrana! In to tajska hrana!!!

Najprej se gre seveda na tržnico. Imajo jih ogromno. Vsakodnevne tržnice: Warorot je splošna, tržnica v kitajski četrti je pač specifična, kitajska in nato še nočna tržnica. To so glavne tri, poleg njih pa še cel kup manjših.

Še posebna priložnost, ki smo jo uspeli videti v Templju nekaj deset kilometrov izven Chiang Maija.V budizmu je navada, da mrtve sežigajo.

Glede na letnico vidite, da tu nismo samo šest ur spredaj, temveč tudi 543 let. Dan in mesec sta ista.

Kot obljubljeno, tokrat poleg naše razstave, še malo o taki in drugačni hrani. Duševna je budistična, ona druga pa fantastična.

Tole je vhod, zapolnjen s par avtorji (Rene je seveda na drugi strani fotoaparata), v največji razstavni prostor v tem delu Azije, v Chiang Mai University Art Center. Za našo razstavo imamo na razpolago okoli 2.500m. V nedeljo bomo začeli z razporeditvijo del po prostoru. Pričakujemo "zanimivo, kreativno" dogovarjanje petdesetih avtorjev z dvema kustosoma.  Kaj več o tem kako in kaj, bomo videli jutri!?!

Še dolg od prejšnjikrat. Seveda brez fotk, to ni to. Danes nekaj za pokušino. In opravičilo, glede kvalitete fotografij.

Kot obljubljeno, začetek bloga iz daljne Tajske.
Najprej osnovni podatki: z Rene sva bila povabljena v Chiang Mai, da sodelujeva kot predstavnika Slovenije na skupinski razstavi v CMU Art Centru. Na podlagi dveh selektorjev je bila izbrana grupa 25 avtorjev iz Tajske in grupa 30 avtorjev iz bivše Jugoslavije, z dodatkom ostalega sveta. Tako nas je tu iz nekdanje skupne države: štirje avtorji iz Srbije, šest iz Hrvaške, štirje iz Bosne in dva iz Slovenije. Razstavni prostor je največji v Chiang Maiju in zaobsega nekaj čez 2.500 m. Tu smo in še bomo dalj časa, ker ne gre zgolj za razstavo temveč tudi za neke vrste rezidenco. Vsi povabljeni avtorji bomo večino dela naredili tu, na Univerzi v Chiang Maiju. Obenem bomo opravili na CMU Faculty for Fine Arts tudi nekaj predavanj in predstavitev svojega avtorskega dela. Midva sva bila povabljena, da dodatno predstaviva še Univerzo v Novi Gorici in Visoko šolo za umetnost.

Vzamem nazaj vse, kar sem napisal o lizbonskih klancih (ali vsaj pol tega). Pozabil sem že, po petnajstih letih, ko sem bil prvič in zadnjič tu, kakšen je Porto. Domačini trdijo, da je Lizbona bolj hribovita. Glede na to, da je odnos med Lizbono in Portom podoben kot med Ljubljano in Mariborom, jim tudi glede klancev ne verjamem najbolj. Morda res obstaja kakšna razlika, a zame, človeka ljubljanske ravnice, je neopazna.

Še en dan v Caldas da Rainha. Včeraj pozno popoldan sva odšla na krajši izlet v bližnji Nazare, ki so nama ga vsi priporočali. Lepo, staro, obmorsko mesto, ki je razdeljeno na dva višinska dela. En ob dolgi peščeni obali in drug del na vrhu klifa.