PART XXXX H A L A S/ P R E G L E D A N I H

200) GULLIVER'S TRAVELS:

Jack Black! Prosim! Ustavi! Se!

Take a look at your body of work: High fidelity- kulten, Shallow Hall- zabaven, School of Rock- razorožujoče šarmanten, Nacho Libre- odbit (in a good way)… Gulliver's travel- nekdo (verjetno kakšen producent, ki se mu je doma valjalo 150 milijonov dolarjev) je rekel: »Hej, množice obožujejo Jack-a Black-a, kaj ko bi ga povečali in videli, koliko bo raja plačala za to, da ga vidi v XXL dimenzijah?«

 

Vse kar je manjkalo je bil šibek izgovor za fabulo, da so postregli s standardnim naborom JackBlack štosov, ki se mu jih večina ljudi ne reži več od leta 2007. Tako slab film, da je ob njem ostal impasse tudi moj brat- big Jack Black fan. Tako slab film, da se Jonathan Swift gotovo obrača v svojem grobu. Tako slab film, da so najbolj smešni trenutki v filmu, tisti- ob katerih bi običajno zardevali (ko Jack-a Black-a »posiljuje« igrača). Tako slab film, da je najboljša stvar priredba komada War (What is it good for?). Tako slab film, da se ti zameri vsa igralska ekipa, ker lahko vidiš, da so vmes, ko se se sprehajali pred green screen-om- mislili samo na ček. Sram naj vas bo! Tako slab film… da je konec še bolj naiven kot skupina lačnih psov. Izbegnite- ako morete.

 

201) LORDS OF DOGTOWN:

S to recenzijo se bom zamerila vsaj trem ljudem, ki ta film štejejo med svoje najljubše. Dve, od teh treh oseb, sta mi ta film toplo, toplo priporočili. Vse to imam pred očmi, ko iščem ustrezne besede s katerimi bi izrazila zmedo, frustracijo in končno- dolgčas, zaradi katerega sem konec filma pričakala v katatoničnem stanju. Ne bi rada bila prestroga, zdi se, da je to tiste sorte produkcija, ki razdvaja ljudi na tiste, ki ga poštekajo (in vzljubijo) in tiste, ki ga ne. No, jaz ga nisem poštekala.

 

OK, Lords of Dogtown se lahko pohvali z izredno tehnično kvaliteto (bil je posnet, praktično, brez budgeta), kadri - so zenovsko prečiščeni, metafizično izpovedni in nikoli na prvo žogo. Režiserka ima oko za detajle in barve. Tudi igralska ekipa si zasluži pohvale za naturalistično igro; na trenutke se zdijo njihovi liki tako pristni, kot da gledaš ukradene drobce iz resničnih življenj.

Kje (me) torej čevelj žuli: ni me prepričala fragmentarna (vem, ironično!) naracija- zaradi katere dinamika med liki (in njihov osebnostni razvoj) nikoli ne dobi tiste razsežnosti, ki bi bila potrebna, da se z njimi poistovetiš. Vse kar sem zaznala je skupina najstnikov- s skupnim hobbyem, ki se spotika ob mladostniških skušnjavah in se iz tega ničesar ne nauči. Dialogi so reducirani na zmedene izmenjave, ki delujejo kot naključno izkašljani pozdravi. Protagonisti so tako všečni kot praskanje z nohti po šolski tabli. Moralno opešana mladina, ki se oklepa moči svojih teles- ker je to vse- kar premore. Film, ki ga ne morem ne odsvetovati-ne priporočiti.