PART XXXVIII H A L A S/ P R E G L E D A N I H

194) BECOMING JANE: Drama, ki se napaja na mladostniški aferi avtorice Jane Austin, in nastankom njenega najslavnejšega romana: Prevzetnost in pristranost, kot posledici omenjene romance.

Mislim, da bi »pravi Jane« ugajal zadržani ton pripovedi, predvsem pa zapeljivo šegavi James Mcavoy, v vlogi njenega izbranca. Anne Heathaway, kot hollywoodsko polepšana inkarnacija Austin-ove, se dokaj uspešno, spopada z britansko- angleškim naglasom. Prava odlika slednje pa, po mojem skromnem mnenju, leži v prikupni odrezavosti, ki je ravno prav odmerjena, da se nam protagonistka ne zameri. Scenografsko- kostumografski aspekt je zadovoljiv. Dialogi so uglajeni, delujejo arhaično- vendar ne nedostopno. Igralski korpus je brezmadežen. Kemija med naslovnima likoma- štima. Osebno mi romance in filmsko »popeglane« biografije ne ležijo, vendar moram reči, da me je ogled Becoming Jane spravil v dobro voljo. Chick flick za zahtevnejše gledalce/ke.

 

195) BLACK DYNAMITE: Black Dynamite je relativno neznana komedija, ki se norčuje iz blacksplotation movie-jev iz '70-ih. Mogoče mi je film, čisto majčkeno, pokvarila (pre)visoka ocena na IMDB-ju, zaradi česar so bila moja pričakovanja na deseti potenci. Nisem snobovski tip človeka, ki bi se sramoval režanja ob (tako zvanih) dementnih komedijah… vendar je bilo smeha premalo, da bi mi film prirasel k srcu. Škoda, ker je ljubeči utrip ustvarjalcev, opazno vtkan v ritem in vizuelni styling pripovedi. Kakorkoli, produkcija je absolutno na nivoju in z nostalgično doslednostjo izrabi vsak kader kot (bolj ali manj) posrečen hommage času, ko se je po televizijah rolal Starsky & Hutch. Da ne bo pomote; Dynamite je prijeten način za kurjenje odvečnega časa in morda vas bodo gagi z vidnimi mikrofoni, naslovno pesmijo, ki služi kot naracijsko sredstvo, temnopolti macho z afro frizuro, karikirani kung fu boji, ameriški predsednik as the main villain (The white man did it!), nonšalantne enovrstičnice, brezglava fabula z vsemi stranskimi zapleti (ki so v resnici slepe ulice), zastareli pirotehnični »specialni efekti«, etc… nasmejali bolj kot mene. Might be worth a shot.

 

 

196) DINNER FOR SCHMUCKS: Speaking of demented comedies…

 

Zgodba je banalna (in obetavna): ambicioznemu analitiku (vedno všečni Paul Rudd) se ponudi možnost službenega napredovanja- če na direktorjevo večerjo pripelje popolnega idiota (razorožujoče trapasti Steve Carell). Ja, film mi je bil všeč. Pa kaj!! Kot vedno so resnična tour de force- moški protagonisti, ki delujejo kot uigrano (in razgibano) moštvo- medtem ko so edine (za fabulo relevantne) tri ženske aparse omejene na stereotip: nimfomanske psihopatke, zategnjene, bogatunske žene in meščansko prikupne puščobe, ki naj bi nas prepričala, da je vredna junakove popolne ljubezni in zvestobe. Bljak! Fuj in fej! Če odštejem estrogenski nateg… je Dinner for Schmucks prav prijeten popkorn, ki dobi še dodatno zvezdico zaradi odsotnosti »dežurnega negativca«. Prijeten oddih od vulgarnih komedij, s katerimi, zadnje čase, kraljuje Seth Rogen. Ali, kot bi rekli Američani: a movie with a heart.