PART XXXVII H A L A S/ P R E G L E D A N I H

191) THE IMAGINARIUM OF DOCTOR PARNASSUS:

Famozni »zadnji film Heath-a Ledger-ja«. O mrtvih- vse dobro, pravijo. OK. Ne moti me metafizični pedigre fabule, deško srborita Lily Cole (za tiste ki ne vedo: ena bolj prepoznavnih manekenk današnjega časa), Christopher Plummer (v naslovni vlogi doktorja Parnassusa), Andrew Garfield ( kot dobrosrčna »druga violina«), Troy Vernon (»mini me« iz serije filmov Austin Powers) ali celo Tom Waits, kot razigrana inačica hudiča. Bognedaj! Pripravljena sem bila celo spregledati dramaturški dizaster v drugi polovici filma, ko glavni moški protagonist nenadoma mutira v Johnny-a Depp-a, Jude-a Law-ja in Collin-a Farrell-a. Razumem, glavni igralec je umrl in so pač morali iznajt vsebinski logaritem, ki je upravičeval spremembo njegove fizične podobe, vsakič ko se je znašel v paralelnem svetu ogledal. Vendar me zanima, če so se ustvarjalci zavedli, da so s tem Heath-a Ledger-ja ubili 2x! Verjetno je preveč, če rečem, da sumim, da bi bil konec (in poanta) filma drugačna, če bi Ledger ostal živ, tako pa so štafeto predali newcomer-ju Garfield-u. Intriganten film, ki se izgubi v scenaristični neodločnosti.

 

192) MONSIEUR VERDOUX:

Rada bi se zahvalila Kinoteki in njihovi retrospektivi Chaplinovega opusa. Monsieur Verdoux je triler brez nasilja, kriminalka brez trupel, ljubezenska zgodba brez seksa, družbeno kritična drama brez kletvic, satira brez slap stick pomagal, komedija z vampirskimi zobmi. Charlie Chaplin s spretnostjo vrvohodca, servira grenko priliko o posledicah dejanj posameznika, ki se zavestno odloči, za kršenje družbenih konvencij, s tem ko si sam začrta mejo med »dobrim in slabim«.

 

193) MULLHOLAND DRIVE: Film je dolg 2 ure. Ta podatek je izredno pomemben… Seveda to ni res, vendar bo lažje spisati recenzijo tega filma, če si pomagam z njegovo dolžino. OK. Mullholand drive je zloglasen vsaj toliko kot David Lynch. Po netu kroži nič koliko interpretacij in ne redko naletim na ljudi, ki ga gledajo večkrat, da bi ga lažje razvozlali. Ko sem se končno odločila za ogled, sem se počutila, kot da sem sprejela Lynch-ev izziv, da iztisnem koherentno zgodbo iz kopice umetelno prepletenih utrinkov notranjega dogajanja glavnih junakov. Majhen hint: v resnici beleži zgolj notranje dogajanje- enega junaka… errrr… junakinje. Malce osramočeno, lahko rečem, da sem Mullholand Drive-a, prvo uro in pol preklinjala, in se mu sarkastično režala,- v zadnjih 20-ih minutah, pa sem z naraščajočim navdušenjem gledala, kako se je, na videz naključno razpršen vzorec iz prvega dela- sestavil v matrico enostranske ljubezenske (lezbične) zgodbe, z vsemi njenimi pretresi, intrigami, lažmi, akterji in podobami iz sanj, ki nosijo v sebi seme usodnosti. VRHUNSKO!