PART XXXIX H A L A S/ P R E G L E D A N I H

197) DIARY OF A WIMPY KID:

Ko sem se letošnje poletje pripravljala na vrnitev domov (živimo na 900 metrih nadmorske višine- brez interneta, kjer še mobitel slabo lovi), me je družina zasula s plazom prošenj za take in onake filme (za mamo: večinoma romantične komedije- medtem ko ima moj brat veliko bolj eklektičen okus).

Najtežje je bilo iskanje primernih naslovov za brata. Dvanajst let ima- zaradi česar sem skušala najt čim bolj »čiste« filme. Med poplavo PG13 blockbusterjev in umazanih komedij, je bil Diary of a wimpy Kid popoln zadetek. Gre za filmsko priredbo istoimenske priljubljene serije otroških knjig. Pri nas sicer stvar ni našla distributerja- v USA pa se je, očividno, lepo prijela, saj je letos dobila nadaljevanje. Kot lahko vidite, tega filma ne morem ocenit kot cinefil, ampak zgolj kot odgovorna, starejša sestra, ki je le želela razveselit svojega bratca. Kar mi je tudi uspelo- s prijetnim (in nepričakovanim) stranskim učinkom; Diary je nasmejal tudi otroka v meni.

 

198) DIARY OF A WIMPY KID: RODRICK RULES: Nadaljevanje prinaša vse, in še več, tistega- kar je dostavil prvi del.

Liki so všečni- protagonist je dostojanstven (12-leten) cinik, situacijski humor je hrustljavo izviren (s pekočo primesjo sarkazma), moralni nauki ne utripajo kot neonski napisi, vizuelna dodelanost (sploh v prizoru, kjer se nizajo fotografije s »prepovedane žurke) učinkovito podkrepljuje gag-e, predvsem pa film nikdar ne podcenjuje inteligence gledalca. Kar je presneto osvežilno! Če smo v prvem delu Diary-a spoznali junaka: osnovnošolca Gregg-a, njegovo družino, najboljšega prijatelja, prismuknjeni nabor sošolcev (in učiteljev) in se sprehodili skozi ostudno- prismojeni poligon otroških inicijacij … se v 2. delu dogajanje preseli v domače sfere.

 

 

Tokrat je (na bratovo in moje neizmerno veselje) fokus na odnosu med starejšim bratom Rodrick-om in Gregg-om, ki je že v prvem delu obljubljal eksploziven potencial s svojo frenemy dinamiko. In ja… bilo je pričakovati, da bo tokrat več prostora za ženske like oz. začetniška drobencljanja v smer Kupidove puščice. But fear not- humor preprečuje vsakršna zapadanja v pretirano sentimentalnost ali osladnost. Vse kar lahko rečem je: Bring on the third installment!!! Z bratom se ga že veseliva.

 

199) SCHOOL FOR SCOUNDRELS:

Mja… čisto za preč tale komedija ni. Sem videla že dosti, dosti slabših. Vendar me je po ogledu prevzela nedoločena žalost, ko sem se vprašala, kaj se dogaja s kariero Bobb-a Thornton-a. Saj ne rečem- če njega ne bi bilo, bi ta film izzvenel kot prdec, ki si je osnovni zaplet izposodil iz Sandler-jevega Anger Managment-a, a izničil njegov twist.

 

Thornton je karizmatična baraba (očitno mu ta vloga najbolj laska), ki mu parira Jon Hader- ki štarta kot fetus, ki se vmes nauči, da je grizenje bolj učinkovito kot lajež. Povod za testosteronski trk pa je, seveda, neprepričljiv love interest- v politično korektni izvedbi C list starlete (točka plusa, ker je rjavolaska in nima ljubosumnega bivšega). Del obvezne opreme so še tretjerazredni komiki (poznaš njihove obraze- vendar se nikakor ne uspeš domisliti njihovih imen) v skupinskem komičnem aktu (ki naj bi gledalsko izkušnjo, za silo, olajšali), ki je nekonsistenten- at best. Effects may vary od gledalca do gledalca. Neškodljiv film za vso družino.